Moji in partnerjevi starši so pričakovali poroko, a jaz nisem več mogla tako naprej

Pred kratkim se je razdrla najina dolgoletna zveza. Skupaj sva bila že v prvi gimnaziji. Bila sva noro zaljubljena. Ker v šoli nisva imela težav, so tudi moji in fantovi starši sprejeli najino druženje in niso nasprotovali. Kot vse zaljubljene mladostnice sem tudi jaz sanjala o romantični poroki. Bila sem prepričana, da bova skupaj do konca najinih dni. Sanjarila sem o skupnem življenju in o otrocih, ki jih bova imela, ko bo prišel čas za to. 

Leta so tekla, maturirala sva, si izbrala vsak svoj študij in še naprej vztrajala v zvezi. Kriz in težkih problemov v najini zvezi ni bilo. Vsa leta v gimnaziji sva se imela super. Moj fant si je izbral zelo specifičen študij. Narava njegovega študija in tudi kasnejšega dela je taka, da je in bo zelo malo doma. Že med študijem se je pokazalo, da njegove daljše odsotnosti slabo vplivajo na najino zvezo. Na faksu sem si našla svojo družbo. So prijetni mladi ljudje. Družimo se ob vikendih in posebnih priložnostih. Skupinsko hodimo v gore, praznujemo rojstne dneve, se rekreiramo, ob poletnih večerih se dobimo na pijači. 

Zadnje leto sem opazila, da vedno manj pogrešam fanta, ki je večinoma odsoten. To me je zbegalo in začela sem premišljevati o tem. Prav letos pa so še domači začeli z vprašanji, kdaj bo poroka, kje bova živela, ali bom šla z njim v tujino in podobno. Grejo mi na živce, že nekaj časa. Ta občutek me je presenetil. Sprašujem se, kaj se dogaja z mano. Če bi bilo vse v redu, bi bil že čas, da načrtujeva poroko, meni pa ni prav nič do tega. Ne vem, kaj mi je, kot da so v meni umrle vse tiste lepe sanje. 

S fantom sva se letos videla trikrat. Vsak teden sva komunicirala po video klicih. Od začetka sem komaj čakala na te trenutke, kasneje pa mi je bilo vedno bolj vseeno. Dolgočasili so me njegovi monologi o študiju in delu. Gre za področje, ki ga ne poznam in me ne zanima. Ko sem se zavedela tega, sem zvezo končala. Ker mi študij in vaje vzamejo precej časa, se zamotim in ne čutim hude žalosti. Preseneča me pa občutek krivde do bivšega fanta in njegovih staršev pa tudi do moje družine.

Vaša odločitev, da zvezo končate, je glede na okoliščine ustrezna. Veseli me, da ste oseba, ki si ne meče peska v oči in ki je sposobna videti stvarnost. Vajina zveza, ki je segala še v gimnazijske klopi, ni imela mnogo možnosti, da bi preživela. Mladostniške zaljubljenosti so pogosto kratkega veka. Vajina zveza je trajala še dokaj dolgo. V puberteti in adolescenci so mladi ljudje še zelo vpeti v svoje razvojne procese. Telesno so sicer videti odrasli, na področju psihe pa njihov razvoj še ni končan. V tem obdobju se pri osebah pojavijo tiste lastnosti, o katerih znanstveniki pravijo, da so prirojene. Od tod tudi opažanja številnih staršev, da svojega otroka ne poznajo več, ker se je tako spremenil.

Želim vas spomniti, da sta se tudi vidva v teh letih spremenila, da nista več najstnika iz prve gimnazije. Spremembe so lahko različne, od življenjskega sloga, interesov, tudi vrednot. Poleg tega je pomembna telesna bližina. Če pretežno živita narazen in je malo osebnih stikov, je to zelo naporno za zvezo. Pravijo, da je najdaljše obdobje ločenosti, ki jo zveza lahko prenese brez večje škode, šest mesecev. Tiste zveze, ki zdržijo dolge ločitve, pa kljub temu obstanejo in ohranijo ljubeč odnos, so zveze zrelih ljubečih ljudi. Močna čustvena povezanost, ljubezen, je tista, ki jim daje moč, da premostijo vse težave. Dobro je, da ste si upali priznati, da vajina zveza ne zadovoljuje več vaših potreb in da sta se s fantom čustveno ohladila. V življenju je zelo pomembno, da si znamo prisluhniti. Zdaj se dobro počutite med vrstniki, s katerimi se družite. Zdi se mi, da preživljate del svojega življenja, ki ste ga že skoraj zamudili. Mislim na prijetno, sproščeno, študentsko življenje z mnogo druženja, s srečevanjem vedno novih zanimivih ljudi, z možnostjo različnih potovanj in širjenjem obzorij.

Verjamem, da so vaši in njegovi starši žalostni in razočarani, ker sta razdrla zvezo. Mnogo staršev ima to napako, da načrtuje življenja svojih otrok. Seveda so pričakovali, da bo zdaj na vrsti poroka. Vaš občutek krivde do njih je popolnoma neutemeljen. Vprašate lahko oboje starše, ali bi jim bilo bolj prav, da se razideta, ko bi bila že poročena in imela otroke. Mislim, da ste do drugih pretirano odgovorni, zato tudi vaš občutek krivde. Nihče od staršev nima pravice kritizirati vaše odločitve. Odločili ste se pravilno, ker ste poslušali svoj notranji glas, pa čeprav so vajini starši v daljavi že slišali poročne zvonove.