Mislila sem, da se bova na dopustu bolj povezala, pa se prepirava na vsakem koraku (odgovarja Tjaša M. Kos)

Pišem vam, ker ne vem, kako naprej. S partnerjem sva skupaj več kot 15 let. V tem času sva se nekako ustalila v skupnem življenju. Odnos ni kak presežek, je pa precej v redu. Ko sem poslušala sodelavke, kako se pritožujejo nad svojimi odnosi, sem pogosto premišljevala, da je najin pravzaprav dober. Imava dva otroka, kar dobro shajamo in obvladujemo kopico vsakdanjih obveznosti. Od odnosa nisem pričakovala ognjemetov. Navajena sem »potrpeti«, tako kot mi je rekla mami, da je včasih v odnosu pač treba potrpeti. Vem, da je treba sklepati tudi kompromise, in tako sem se marsikdaj potrudila in šla čez sebe – za partnerja in za družino. Zdaj pa je prišel dopust, otroka imata počitnice in pričakovala sem, da nam bo končno lepo. Vendar se samo kregamo. Nesoglasja, prepiri, grde besede, očitki … Namesto da bi se imeli dobro, se zdi, kot da bi se ozračje naelektrilo. Skregamo se zaradi vsake najmanjše malenkosti.

Ne razumem, kako je to mogoče. Namesto da bi se zdaj, ko imamo več časa, bolj povezala, se prepirava na vsakem koraku. Tako hudo je postalo, da se resno sprašujem, ali ima ta odnos sploh možnost, da preživi. Sva sploh še za skupaj? Vse se mi podira. Ne bi rada izgubila najine vezi, saj mi veliko pomeni. Tu sta še otroka … Vendar ne želim biti s človekom, če moram ves čas hoditi okoli njega po prstih.

Rada bi si obnovila moči, zdi pa se mi, da me ta čas bolj izčrpava, kot polni z energijo. Hvaležna vam bom za kakšno misel, kako naprej. Pošiljam vam tople pozdrave,

Tia

Odgovarja Tjaša M. Kos, psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti

Draga Tia, prav prisrčno dobrodošli – na poti osebne rasti. Vesela sem, da ste svojo stisko delili z mano. Prepričana sem, da ste ubesedili situacijo, s katero se v tem obdobju srečuje marsikdo.

Vsakdanjik je poln stresa. Hitimo od ene obveznosti do druge, se žrtvujemo za družino, delo, prijatelje … In ko pride dopust, imamo bolj ali manj velika pričakovanja. Predstavljamo si, da se bomo zdaj, ko bo več časa, nenadoma »čudežno« povezali in vzpostavili bližino. Mislimo si, da bomo naposled nagrajeni za vse težave, odrekanje in žrtve, ki smo jih naredili čez leto. Žal običajno ni tako. Ne moremo žeti nečesa, česar nismo sejali. Če smo se med letom osredotočali zgolj na operativo, je iluzorno pričakovati nenadno povezanost. Nasprotno – frustracije, nesoglasja in zamere, ki so se prej prekrile z vsakdanjimi obveznostmi, zdaj zazevajo v vsej svoji moči.

In vendar lahko v tem vidite tudi priložnost za rast. To, kar se vam dogaja, je prej pravilo kot izjema. Dopust je barometer odnosa. Če smo prej marsikaj pometali pod preprogo, se zdaj razkrije. Zelo pogosto nastajajo konflikti zaradi vsakdanjih stvari, kot je brisača ali kam bomo šli na dopust, a so zgolj posledica drugih, potlačenih vsebin.

Pravite, da želite ohraniti odnos, da je med vama veliko dobrega. Zdaj je priložnost, da se povežeta in poglobita razmerje. Nič ni resno narobe, vse dokler ohranjata spoštljiv ton, ostajata drug do drugega dobronamerna in imata ničelno toleranco do nasilja. Konflikti so običajni. Odvisno pa je, kaj bosta z njimi naredila.

Za začetek bo veliko, če bosta skušala drug drugega razumeti in ne obsojati ali spreminjati. Če skušam partnerja razumeti, to še ne pomeni nujno, da se moram tudi strinjati z njim ali da mi mora biti njegov pogled všeč. Namesto da ga prepričujete, da nima prav, poskusite z uporabo »čarobnih besed« in recite raje: »Razumem te.«

Pomembno bo tudi sklepanje dobrih kompromisov. Če bodo prilagoditve presegle vaše sposobnosti ali ne bodo v skladu z vašimi vrednotami, torej če se boste prilagajali prek svojih meja, bo to imelo negativne posledice.

Pomembno je, da o konfliktnem ozračju spregovorite s partnerjem in mu zaupate tudi svoja čustva. Povejte mu, da vam je zaradi tega težko, da bi si želeli bližine in povezanosti.

Poskusita zavzeti perspektivo rasti. Konflikti v partnerstvu so lahko tudi avtocesta za odkrivanje in razreševanje problematičnih vsebin, kraljevska pot do globlje povezanosti. Bo pa pomembno, da boste v to perspektivo povabili tudi partnerja. Odnos je vedno stvar obeh. Lahko si vzameta vsak dan pol urice, da se usedeta ali gresta na sprehod – in se pogovorita o vajinem notranjem doživljanju, potrebah, željah …

Posvečen skupni čas, tudi čas brez otrok, je pomemben, da se ponovno povežeta in postaneta spet bolj partnerja. Ko so zraven otroci, smo namreč vedno v vlogi staršev, partnerstvo pa ostaja tam nekje zadaj. To dolgoročno ni dobra perspektiva.

Začeli bi pri sebi, draga Tia. Kaj si želite? Kako lahko poskrbite zase? Kaj potrebujete? Naslednji korak je, da to skomunicirate s partnerjem. Poskusite začeti s tem, da skušate razumeti tudi njegov svet, njegove potrebe. In potem iščita skupne kompromise. Takšne, ki so dovolj dobri.

Če je napetosti preveč, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Strokovnjak bo hitro prepoznal disfunkcionalne vzorce in jih znal ustrezno obravnavati. Običajno tudi komunikacija težkih vsebin s pomočjo tretje osebe steče bolj gladko.

Draga Tia, po tem, kar ste mi napisali, absolutno verjamem v vas in to, da lahko s svojo subtilnostjo spremenite to krizo v rast.