Mati mi očita, da sem ji povzročila raka

Stara sem 25 let, živim z mamo in babico. Očeta nikoli nisem poznala. V najstniških letih nisem opazila, zdelo se mi je popolnoma normalno, da z mamo ne komunicirava in samo sobivava. Ko vse bolj opazujem odnose, se mi zdi najin čisti absurd. Mama trdi, da je imela poporodno depresijo in zato nima materinskega čuta. Pri dveh letih me je oddala v »rejo« k teti in stricu, ker naj bi imela preveč dela z bolnim očetom, ki je kasneje odšel v dom. Pri njiju sem bila do sedmega leta, imela sem super otroštvo. Hodila me je obiskovat. K mami in babici sem se vrnila zaradi začetka šole. V puberteti sem naredila nekaj napak, tedaj sta se najini poti začeli še bolj razhajati. Nikogar nisem imela, na katerega bi se lahko naslonila. Spomnim se prepirov, izrečenih besed in psihičnega nasilja, ki ga je izvajala nad mano, jaz pa sem potrebovala le ljubezen. Zbolela je za rakom in ga prebolela, a še zdaj mi očita, da je moja krivda, ker sem ji povzročila toliko problemov. Moja mama je človek, ki me ni nikoli vprašal, ali sem lačna, ali sem v redu, ali kaj potrebujem. Ona je človek, ki mi že vse življenje kaj očita. Do mene je nesramna, cinična, sarkastična in še bi lahko naštevala. Zanjo je vse, kar naredim, manjvredno in brezzveze. Velikokrat ji rečem, da mi je všeč, ko imajo mame rade svoje otroke, a odgovarja, naj ne mislim tako, ker so vsi otroci samo mulci, ki staršem žrejo živce. Želim ji oprostiti in jo videti v dobri luči, a ne zmorem. Tone knjig, delavnic, pogovorov sem že opravila z raznoraznimi ljudmi, pa me še vedno spravi iz tira vsakič, ko jo vidim. Z najinim odnosom sem se začela ukvarjati, ker me bega starševstvo in se ga neznansko bojim. Bojim se imeti otroke, bojim se, da jih ne bom imela rada. Bojim se življenja. Ne vem, kaj naj. Naj popolnoma pretrgam stike z njo?

Zelo dobro ste opisali odnos z mamo. Pri delu z ljudmi sem srečala že več zgodb, kot je vaša. Vsa vaša dejavnost, prebrane knjige in delavnice, ki ste se jih udeležili, pričajo o močni želji razumeti materino vedenje in ji ga oprostiti. To so težka vprašanja, vendar obstajajo tudi odgovori. Najteže je odgovore, ki niso nič manj težki, sprejeti kot realna dejstva. Vsa vaša dejavnost in iskanje znanja o tem sta neskončno neuresničeno hrepenenje, da bi vas mama vzljubila, da bi začutili materinsko ljubezen. Vaša želja je naravna, prvinska, čeprav imate 25 let. Moj učitelj, dr. Marijan Košiček, je večkrat poudaril, da ljudje, ki niso v otroštvu čutili materine ljubezni, jo iščejo vse življenje. Odkar ste pustili za sabo zgodnja najstniška leta, prav to počnete tudi vi.

Pomembno je, da ste od drugega do sedmega leta živeli pri teti in stricu, in za to obdobje ste napisali, da ste imeli super otroštvo. S tem, da vas je mama dala v rejo njima, vam je pravzaprav naredila veliko uslugo. Onadva sta vam vsaj delno lahko nadomestila starševsko ljubezen, ki ste jo pogrešali. Lahko si predstavljam, kako ste se kot najstnica počutili ob svoji mami. Prav nič nenavadno ni, glede na razmere, v katerih ste živeli, da ste kaj poskusili. Še sreča, da ste imeli toliko notranje moči in zavedanja, da niste zapadli v kakšno zasvojenost. Lahko si čestitate za to, kar vam je doslej uspelo.

Nekdo je dejal, da je ena najzahtevnejših nalog v osebnostni rasti vsakega posameznika videti sebe in svoje bližnje v realni luči. To je težka naloga, ker smo vedno močno čustveno vpleteni. To je povezano z mnogo bolečimi in neprijetnimi občutki, ki jih nočemo in se jih bojimo. Zato tako radi lažemo sami sebi pa tudi drugim. Bežimo pred bolečino, nekateri pa tudi pred odgovornostjo. Procesi iskanja in soočanja s realnostjo so naporni, vendar sprejemanje realnosti osvobaja.

Vrniva se k vaši mami. Po vsem, kar ste napisali, je čustveno invalidna oseba. V njej ni sposobnosti za ljubezen. Njeno vedenje do vas je celo sovražno. Sovraži vas, sebe in ves svet. Žal mi je, da vam moram to napisati. Kot že sami pravilno domnevate, se čim prej odselite od mame in pretrgajte vse stike. To je potrebno, ker se boste le tako lahko čustveno umirili. Vsak stik z njo, pa čeprav le po telefonu, bo v vas vedno znova zbudil vihar bolečih čustev, kot bi vam kdo z nožem zarezal v nezaceljeno rano. Proces celjenja take rane je dolgotrajen.

Morali boste sprejeti dejstvo, da je vaša mama taka, kakršna je. Tudi starši so samo ljudje, z različnimi lastnostmi. Žal niso vsi starši dobri starši. Mami boste lahko oprostili, ko boste na čustveni ravni zmogli sprejeti to dejstvo. Poleg tega si boste morali dovoliti začutiti vsa tista čustva do mame, ki do staršev v naši kulturi niso želena. Vso pravico imate, da ste jezni, da jo sovražite, da se vam gnusi. Ko boste tem čustvom dali prosto pot, bodo počasi izzvenela. Smisel tega procesa je prav v tem, da se jih znebite. Tako se lahko čustveno umirite. Morda ji boste lahko oprostili, čeprav pozabili ne boste nikoli. Želim vam, da bi lahko oprostili. S tem boste naredili zase največ, kar lahko.