Manjka mi občutek, da me ima mož rad (odgovarja Tjaša M. Kos)

Pozdravljeni,

z možem sva skupaj več kot 20 let, imava dva najstniška otroka, dobri službi in življenje je na videz v redu. Med nama ni velikih konfliktov, varanja, nasilja ali dramatičnih prepirov. Pravzaprav ni nič zares narobe – in vendar imam občutek, da manjka nekaj bistvenega.

Včasih sva se veliko pogovarjala, skupaj načrtovala prihodnost, iskala priložnosti za skupne trenutke, danes pa se mi zdi, da živiva drug ob drugem. Vsak ima svoje hobije, svoje prijatelje, svoje obveznosti. Pogovarjava se predvsem o otrocih, logistiki in vsakodnevnih opravilih. Ko otroci odidejo, med nama zavlada tišina. Zaradi tega mi je hudo. Pogrešam občutek povezanosti, bližine in iskrenega zanimanja, predvsem pa mi manjka občutek, da me ima rad. Ne želim končati zveze, želim živeti v izpolnjujočem odnosu. Želim si, da bi znova našla pot do moža, vendar ne vem več, kako. Kako ponovno prebuditi odnos, ko se zdi, da sva z leti postala predvsem cimra?

Zahvaljujem se vam za odgovor in vam želim lepe poletne dni.

Manca

Odgovarja Tjaša M. Kos, psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti

Manca, prijazno pozdravljeni.

Številni pari se po dolgih letih zakona razidejo – ne zaradi velikih kriz, ampak zaradi počasnega oddaljevanja. Ljubezen redko izgine čez noč. Pogosteje jo počasi prekrijejo rutina, odgovornosti, utrujenost in neskončen seznam vsakodnevnih nalog.

Dokler sta otroka majhna, partnerja pogosto povezuje skupni projekt – družina. Ko otroci postajajo samostojnejši, se začneta spraševati, kdo sta, če nista mama in oče.

PREBERITE ŠE -> Tjaša M. Kos: Zato se po poletju v moji praksi poveča število žalostnih in razočaranih žensk

Če ob tem občutite negotovost ali praznino, se ne bojte. To se dogaja mnogim. Kaj ko bi to situacijo vzeli kot povabilo, da partnerstvo preide na drugi, globlji nivo? Povsem razumljivo je, da enaki vzorci, kot so bili relevantni pred 20 leti, zdaj ne bodo ustrezali, podobno kot ne moremo več udobno nositi 20 let starih čevljev.

V dolgotrajnih partnerstvih se pogosto zgodi, da partnerja drug drugega začneta doživljati kot nekaj samoumevnega. Novost zamenjata za rutino, spregledanosti rastejo v zamere, čustvena radovednost in angažiranost uplahneta, a to ne pomeni, da ljubezni ni več. Pogosto gre bolj za to, da odnos potrebuje novo energijo in novo obliko bližine.

Dobra novica je, da povezanost ni občutek, na katerega bi morali čakati. Lahko jo začnete zavestno graditi. Kakovost odnosov ne temelji na velikih romantičnih gestah, temveč mnogo bolj na številnih drobnih gestah in pozitivnih, ljubečih stikih. Na primer na iskrenem vprašanju: »Kako si danes?« Na nekaj minutah pogovora brez telefonov. Na bežnem, ljubečem dotiku. Na skupnem smehu. Na občutku, da je partner še vedno nekdo, ki si ga želimo odkrivati.

Morda s partnerjem čakata, kateri bo naredil prvi korak, a to čakanje je samo po sebi slepa ulica. Nekdo mora začeti, zakaj to ne bi bili vi? Dobra začetna točka je lahko odkrit pogovor o vaših čustvih, razmišljanjih in stiskah. Morda boste ugotovili, da se tudi vaš partner srečuje s podobnimi pomisleki. Morda mu boste pomagali ubesediti nekaj, kar že dolgo čuti, pa tega ni znal poimenovati.

PREBERITE ŠE -> Grem si tako na živce, da ne vem več, kaj naj sama s sabo (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Krasno bo, če bosta oba prepoznala pomanjkanje bližine, kot ga doživljate vi, in oba začela delati na tem. V partnerski terapiji pogosto pravimo, da je partnerstvo kot voz z dvovprego. Oba morata vleči – po možnosti v isto smer. Poletni večeri so kot nalašč za dolge sprehode, o zahtevnih temah pa pogosto lažje spregovorimo med hojo, na odprtem, kjer misli drugače tečejo.

Ko se oba strinjata, da želita razvijati odnos in vlagati vanj, lahko začneta početi marsikaj. Zelo dobro se obnese tako imenovani »skupni čas«, ki je namenjen vama, in ne otrokom, gospodinjstvu ali službi. To naj ne bo čas za razčiščevanje težkih vsebin, pač pa je vajina naloga, da se imata lepo. Ni nujno, da gre za nekaj velikega, dovolj je sprehod, skodelica čaja na balkonu ali vožnja brez posebnega cilja. Pomembno je, da sta v tem času partnerja, in ne organizatorja družinskega življenja.

Poskusita se ponovno zanimati drug za drugega. Vprašajte ga, o čem razmišlja, kaj ga navdušuje, česa ga je strah, kaj si želi v prihodnjih letih. Ljudje se skozi desetletja spreminjamo. Velikokrat ugotovimo, da partnerja sploh ne poznamo več tako dobro, kot mislimo. Nikar ne pozabita na smeh in na igro. Preizkusita kaj novega, po možnosti smešnega, poskusita se naučiti kakšnega novega športa. Novost deluje privlačno, igra je temelj za dober odnos in smeh je pol zdravja.

Obenem ne pozabite nase. Notranje praznine partner ne more zapolniti. Del občutka, da živite polno življenje, nastaja tudi skozi stik s seboj, z lastnimi željami, vrednotami, ustvarjalnostjo, telesom, prijateljstvi in občutkom smisla. Partnerstvo je veliko bolj živo, ko se srečata dva človeka, ki vsak zase ohranjata stik s svojo življenjsko energijo.

Odnosi niso uspešni zato, ker v njih nikoli ni praznine, temveč zato, ker partnerja praznino prepoznata kot signal, da je čas za novo rast. Morda se danes počutite kot sostanovalca, to pa še ne pomeni, da ne moreta znova postati ljubimca, zaveznika in najboljša prijatelja. Vsak odnos ima več življenjskih obdobij. Včasih se najlepše poglavje začne prav takrat, ko se odločimo, da drug drugega ponovno srečamo – ne takšna, kot sva bila nekoč, ampak takšna, kakršna sva danes.