Mama me zmerja z debeluharico, moji hčerki pa pravi pankrt

Moje življenje je čedalje večja kalvarija, zato se obračam k vam po nasvet. Stara sem 34 let, ločena. Imam hčerko, ki ima šest let. Zdaj sem spoznala krasnega človeka, ki ima rad mene in njo. Res je prijazen in uvideven. Zaprosil me je za roko in tu se začenja moja težava. Vsi skupaj naj bi živeli v njegovi hiši, ki je blizu mojega doma, kjer živita še oče in mati. Mene tlači mora vsakič, ko le pomislim, da bi spet morala prenašati svojo mater, ona pa se že pripravlja, da bo vsak dan pri nas. 

Oče je pri nas hodil delat, mati je pa skrbela za tri otroke. Z njim smo bili malo, ko pa smo že bili skupaj, sta se z mamo stalno prepirala. Zmeraj je bila zelo gospodovalna. Čeprav nima niti osnovne šole, je vse moralo biti po njenem, sicer je delala scene. Med otroki je delala hude razlike. Jaz sem bila tista, ki jo je stalno zmerjala, poniževala pred bratom, sestro in drugimi, morala sem veliko delati, tudi če sem se morala učiti. 

Posebno sestro ima še zdaj najrajši. Vse ji da, v vsem pomaga, vzame moji hčerki in da njenim otrokom, me ponižuje, moji hčerki pa pravi pankrt. Nič kolikokrat je rekla, da je zaradi mene njej tako slabo in da sem kriva, da je bila ob vse lepo v življenju. Ker sem res bolj okrogla, me zmerja z debeluharico. Mojo sestro, ki mi je na zunaj zelo podobna, pa v vsem zagovarja, čeprav že ne more biti tako dobra, saj sta oba njena otroka zapadla mamilom. 

Ne vem, ali naj izpustim priložnost za lepo življenje z nekom, ki mi veliko pomeni, ali pa naj se bojim svoje matere, se bašem s hrano in jokam še naprej. Najraje bi napisala, da sovražim svojo mater tako, kot ona sovraži mene, in ji enkrat za vselej povedala, naj izgine iz mojega življenja, pa vem, da se to ne spodobi, saj sem vzgojena v krščanskem nauku in je kaj takšnega nedopustno.

Boleče jasno se iz vašega pisma zrcali krutost staršev do svojih otrok in posledice dejanj na njih. Starše, posebno mater, pogosto postavljamo na piedestal. Nekako imamo v glavi, da so sami po sebi dobri in jih moramo imeti radi ter jih spoštovati, pa če si zaslužijo ali ne. Pozabljamo, da so samo ljudje z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi (slabih pa je pri nekaterih preveč). Vzgoje se niso učili nikjer drugje kot pri svojih starših. Tako se lahko nadaljujejo enaki vzorci vzgajanja iz roda v rod, dokler nekdo v tej verigi ni več zadovoljen in se zave, da nekaj ni v redu.

Starši so odgovorni za svoje otroke in nosijo krivdo za nasilje, ki ga izvajajo nad njimi. Vendar pa, ko otroci odrastejo, postanejo sami odgovorni za svoje življenje. Če so nesrečni zaradi slabe dediščine, ki so jo dobili, imajo možnost, da si pomagajo in postanejo boljši od njih tako kot ljudje in tudi kot starši.

Veliko je načinov, kako starši mučijo svoje otroke. Eden najbolj razdiralnih je zasvojenost staršev, največkrat z alkoholom. Načinov za psihično mučenje je skoraj neskončno veliko, od ignoriranja, poniževanja, prilaščanja (kot si denimo prilaščamo hišo, avto ...), zanemarjanja, obremenjevanja s tistim, kar bi morali storiti starši, pa do izpostavljanja otroka brez zaščite in varnosti. Takšno nasilje je pogosto zahrbtno in neprepoznavno, ker se rado ovija v plašč moraliziranja.

Po drugi strani so fizično nasilje, pretepanje, druge vrste mučenja in spolno nasilje sicer bolj prepoznavni, vendar jih zaradi groze vzbujajočih občutkov in nepripravljenosti postaviti se za mučeno bitje raje odrinemo in se delamo, da je vse v redu. To najpogosteje dela tisti od staršev, ki nasilja sicer ne izvaja, ga pa tiho dopušča. Zato ni nič manj kriv in beden v svoji razčlovečenosti.

Tako, draga bralka, za vaše težave v življenju imajo veliko zaslug vaši slabi starši. Vendar pa ste vi edini, ki lahko potek dogodkov obrnete v drugo, do vas prijaznejšo smer. Silno redko se namreč zgodi, da slabi starši priznajo svoje napake, in še redkeje jih poskušajo popraviti.

Nad vami se je znašala mati, ki vam je vcepila občutke ničvrednosti in krivde. Nekateri strokovnjaki menijo, da so vzroki za debelost v otroštvu. Ko dete od matere ne dobi ljubezni in topline in je najprijetnejši stik z njo edino ob hranjenju, ohrani to v spominu in vsakič, ko potrebuje prijetne občutke, jé.

Kako si pomagati? Ne pričakujte preveč, da boste dobili od staršev tista čustva naklonjenosti, ki jih iščete. Pa tudi odpuščati vam ni treba. Zakaj bi nase prevzeli njihovo krivdo in v sebi zadržali občutek žrtve do konca življenja?

Najboljša pot je k svetovalcu. On vas lahko usmeri tudi v skupino ljudi s podobnimi težavami. Težko je namreč upati, da bi povsem brez pomoči stopili iz začaranega kroga bolečine in trpljenja, posebno pa ne v takšni družbi, v kateri so vloge družine, očeta in matere ter otrok trdno zasidrane, pa čeprav sprevržene. Ob pomoči in z veliko truda lahko postanete bolj srečni in zadovoljni sami s sabo, predvsem pa boljši človek.