Kot dijakinjo so me starši postavili pred vrata, zdaj me ne spustijo k moškemu, ki ga ljubim

Kot dijakinja sem zanosila in proti volji staršev in fanta rodila hčerko. Ker mi je doma niso hoteli paziti, sem se morala zaposliti, da sem lahko plačevala varstvo in delala izpite. Ko se je izkazalo, da sestra ne bo mogla imeti otrok, so se domači »spomnili« name in vso svojo pozornost čez noč namenili hčerki. Ljubezen starih staršev je z odporom sprejela, saj je bila že kot otrok precej samosvoja in trmasta. Za vse je bil velik šok, ko se je odločila, da bo študirala v Ameriki. Tudi štipendijo si je našla sama. Med počitnicami sem jo obiskovala. Na letalu sem spoznala moškega, s katerim sva ohranjala stike, se srečevala in se tudi zaljubila. Hčerka se po študiju ne namerava vrniti, meni pa se ponuja možnost, da se preselim k temu moškemu. Ko sem to povedala doma, so čisto znoreli. Ker sestra živi v sosednji državi, so se z leti zelo navezali name. Tudi meni je bilo hudo, ko sem videla očeta jokati, a so se mi hkrati odvrteli spomini na dijaška leta, ko so me zaradi družinske časti postavili pred vrata. Res ne vem, kaj naj naredim, da me vest ne bo po nepotrebnem pekla.

Jana

Odgovarja Milena Miklavčič

Zmeraj, ko naletim na družine, v katerih gledajo na otroke kot na nekakšno naložbo, me zmrazi pri srcu. Od kod, za vraga, takšno razmišljanje?!

Vaši starši so naredili vnebovpijočo napako, ko so se vas, milo rečeno, znebili, namesto da bi vam pomagali ter vam med nosečnostjo in pozneje, ko se je otrok že rodil, stali ob strani. Za kazen, ker niste hoteli splaviti, so vam obrnili hrbet. Človek ne more verjeti!

Čeprav ste bili tik pred polnoletnostjo, ste se znašli. Zaposlili ste se, plačevali varstvo, opravljali izpite in vzgojili hčerko, da je postala dovolj samostojna in pogumna, da je odšla študirat v Ameriko. To ni majhna stvar. Nekaj trme in odločnosti je gotovo podedovala po vas. Verjetno pa je tudi res, da jo je pretirana ljubezen starih staršev tako dušila, da se je želela na vsak način osvoboditi njihovega objema.

Vaše življenje je bilo trdo in polno odpovedovanja. Res je škoda, da ni prostora, da bi objavili vašo zgodbo. Ne vem, kaj je bilo hujše: to, da so vas starši pustili na cedilu, ali to, da so vas pozneje ponovno »našli« in si vas začeli lastiti nekako v slogu bolje vrabec v roki kot golob na strehi. V prevodu bi se to slišalo približno takole: če druga hči ne more imeti otrok, nam bo prišla prav tudi nekoč nezaželena vnukinja.

Kako ste vrnitev v naročje družine občutili sami, niste povedali. Kaj so vam ponudili, da jih ne bi zavrnili? Vse in še več? Kako in na kakšne načine so vas ponovno privezali nase? Žal je življenje naravnano tako, da moramo večino tega, kar dobimo, tudi tako ali drugače plačati. Vaši starši so samovoljno načrtovali celo študijsko in poklicno pot svoje vnukinje. Imeli so denar, v Ljubljani so ji brez vajine vednosti kupili stanovanje, potem pa jim je rekla – ne. Čisto razumem, zakaj so njeno Ameriko potem razumeli kot izdajstvo. V jezi so celo zahtevali, da hčerko na silo obdržite doma. Iz preteklosti se, žal, niso čisto nič naučili.

Prvič v življenju ste se jim tudi v imenu hčerke glasno in odločno postavili po robu. Minilo je kar nekaj mesecev, preden je njihova užaljenost nekoliko popustila. Potem so se začeli z vnukinjo občasno pogovarjati tudi prek ene od videoaplikacij. Vmes ste se spopadali še s sestrinim ljubosumjem, saj se ji je zdelo, da je zato, ker nima otrok, postavljena na stranski tir.

PREBERITE ŠE -> Hudo mi je za babi, razen mene je nihče od sorodnikov ne obišče več

Za piko na i boste, verjetno že v kratkem, sledili svojemu srcu tudi vi. Razumem očetove solze in strah staršev, da bodo ostali sami. Toda so solze in so »solze«. Te, ki jih gledate zdaj, ne pomenijo, da delate kaj narobe. Pomenijo le, da mislita predvsem nase, da ju je strah, ker bosta ostala čisto sama.

Verjamem, da o selitvi ne razmišljate zato, da bi staršem vrnili milo za drago, četudi so spomini na trenutke, ko so vas postavili pred vrata, še zmeraj živi in boleči. Preseliti se hočete zato, ker imate tega moškega radi in ker se želite ob njem postarati.

Preden spakirate kovčke, si vseeno odgovorite na nekaj zelo preprostih vprašanj. Kako dobro ga v resnici poznate? Ste bili kdaj z njim tudi takrat, ko je bil utrujen, slabe volje, bolan ali v denarnih težavah? Sta se že pogovarjala o delitvi stroškov, zdravstvenem zavarovanju in o tem, kaj bi se zgodilo, če vajino skupno življenje morda ne bi uspelo? To so vprašanja, ki nujno terjajo odgovore, saj je zaljubljenost sicer lepa, a je vsakdanje življenje precej manj romantično od kratkih srečanj in skupnih počitnic.

Ne vem, kako bo z vašo službo, boste delali na daljavo? Ne bi vam svetovala, da postanete odvisni od njegovih prihodkov. Prav tako ne prodajte svojega stanovanja in ne porušite vseh mostov za seboj! Človek ni nič manj zaljubljen, če ob tem ohrani nekaj zdrave pameti.

Tudi s starši se pogovorite po odraslo. Povejte jim tudi, da bo lepo, da ostanete povezani – če si bodo tega tudi sami želeli.

Če potrebujeta pomoč, se lahko obrneta tudi na vašo sestro. Zagreb ni na koncu sveta. Ni pošteno, da bi vsa skrb samodejno padla na vas samo zato, ker ste do zdaj živeli najbližje.

Sprašujete me, ali se bo ljubezenska zveza obnesla. Tega vam nihče ne more zagotoviti. Prav tako ne dam roke v ogenj, da boste srečni, če se premislite. Lahko pa v novo življenje stopite brez zaletavosti in predvsem z občutkom, da ste naredili za srečo vse, kar je treba.

PREBERITE ŠE -> Ne prenesem alkohola, a vsi okoli mene pijejo

Če boste ostali samo zaradi očetovih solz, se lahko zgodi, da boste postali zagrenjeni ter zateženi sebi in drugim. Starši vam zamujene priložnosti ne bodo mogli vrniti.

Še to: vest bi nas morala peči le takrat, kadar komu zavestno storimo krivico. V nobenem primeru pa ne takrat, ko se odločimo za svojo srečo.