Kakšna farsa, zaradi pristranskega sodnika bom ob dediščino

Spoštovani, 

na vas se obračam z zelo grenko izkušnjo našega sodnega sistema. Doslej nisem preveč zares jemal tarnanja državljanov, ki so se pritoževali zaradi neprofesionalnega dela nekaterih naših sodnikov. Seveda, vse dokler se ni nekaj podobnega pripetilo meni. Na pravo se ne spoznam, tudi s sodnimi obravnavami imam zelo malo izkušenj, zato sem bil zelo neprijetno presenečen, ko sem ugotovil, da se na manjšem sodišču v Sloveniji dogaja vse kaj drugega kot zakonit postopek. 

Znano je, da na nekaterih manjših sodiščih sodniki in odvetniki gojijo neobičajna prijateljstva, hodijo na kavo, se obiskujejo ipd. Dobro, se pač poznajo, sem si govoril. No, na zadevo pa sem postal pozoren prav v mojem primeru (gre za zapuščinsko zadevo), ko se je izkazalo, da je sodnik brez obrazložitve dobesedno zavrnil vse argumente v pritožbi mojega zagovornika in obenem v celoti upošteval navedbe »prijateljskega« zagovornika. Kako se boriti zoper take sodne farse?

Strinjal bi se z vami, da še zlasti na nekaterih manjših sodiščih v državi obstaja dokaj »specifičen« način komunikacije med različnimi tudi interesno kontradiktornimi udeleženci sodnih postopkov. Vendar pa, če se boste zadeve lotili »ad personam« (če boste torej želeli sodniku dokazati pristranskost ali morda celo koruptivnost), se boste morali pošteno potruditi, da bodo vaši dokazi dovolj verodostojni in zato ustrezno upoštevani.

Prvo, kar morate narediti, je vsekakor to, da o sporni zadevi obvestite vsaj predsednika sodišča.

Če je po vašem mnenju v konkretnem postopku prišlo do nedopustnega ignoriranja pravnih sredstev vašega zagovornika, potem po mojem mnenju obstaja prepričljiva pravna podlaga za vložitev ustavne pritožbe zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pogoj za vložitev ustavne pritožbe pa je, da so bila prej že izčrpana vsa redna pravna sredstva.

Bistvo pravice do pravnega sredstva ni samo v tem, da je pri nas vsakomur zagotovljeno, da se pritoži zoper kakršno koli odločbo, ki jo zoper njega izda sodišče pa tudi vsi drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ampak predvsem v tem, da mora pritožbeni organ tudi vsebinsko preizkusiti takšno odločbo in da v nobenem primeru ne odloči o zadevi, zoper katero je bila vložena pritožba, dokler ni zadeva pravnomočno zaključena.

Smisel ustavne pravice do vložitve pravnega sredstva je namreč trojen: vsakomur omogočiti, da lahko vloži formalno pritožbo zoper odločbo sodišča oziroma drug organ; tako pritožbo tudi polno vsebinsko (in ne zgolj pavšalno) obravnavati; in preprečiti, da se v »visečem« obdobju s pritožbo napadena odločba uresniči oziroma izvrši.