Kako naj se po partnerjevi smrti premaknem naprej?

Pozdravljeni,

pred dvema letoma sem nenadoma izgubila partnerja, s katerim sva bila tesno povezana več kot 15 let. Skupnih otrok nimava, on pa je imel iz prve zveze sina, s katerim je tudi po ločitvi ostal v dobrih odnosih. S pokojnim partnerjem sva se imela zelo rada, drug drugemu sva bila v oporo in hvaležna sem, da je bil del mojega življenja. Še vedno ga zelo pogrešam in vsak dan znova se sprašujem, kako naj živim naprej. Imam naporno službo, v kateri se moram dokazovati iz dneva v dan, a to je premalo za izpolnjeno življenje. Imam nekaj hobijev, tudi prijateljev mi ne manjka. A preganja me praznina. Kako naj spet osmislim svoje življenje? Je morda čas, da vanj vstopi nov moški?

Ana

Odgovarja Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Spoštovana gospa, iskreno sožalje ob izgubi partnerja. Takšna izguba pusti sledi v telesu, mislih, navadah in načinu, kako doživljamo sebe in druge. Gre za izgubo vsakdanjega sogovornika, s tem pa tudi občutka bližine, povezanosti in topline. Izguba ljubečega partnerja ni nekaj, kar bi se dalo preprosto preboleti, zato je zelo razumljivo, da se namesto tega pojavljata praznina in spraševanje, kako naprej. Iz vašega zapisa je čutiti, kako globoko sta bila povezana in kako dragocen je bil ta odnos za vas. Opisujete, da imate zdaj službo, ki je zahtevna, in življenje, ki je na zunaj polno. Kljub temu pa se pojavljajo praznina, bolečina in veliko vprašanj. Ta dvojnost je zelo razumljiva in zelo pogosta, ko se zgodijo izgube najbližjih. Praznina, ki ostaja, je lahko težka in boleča, ampak hkrati kaže navezanost in ljubezen. Zdi se, da se v vas prepletata dva notranja glasova. Eden je tisti, ki pogreša, ki bi si želel, da bi bilo drugače, in ki se morda vsak dan znova sreča z bolečino ob tem, da ste zdaj sami.

PREBERITE ŠE -> Bila sem še osnovnošolka, ko je oče vodil domov druge ženske

Drugi pa je tisti, ki se sprašuje, kako naprej, kako še živeti polno. Ta razpetost je zelo človeška in veliko ljudi v žalovanju pride do točke, ko se sprašujejo, ali je prav, da še vedno tako močno čutijo, ali bi morali že čutiti drugače.

V resnici ni objektivne časovnice, po kateri bi se moralo srce prilagoditi okvirom družbeno sprejemljivih norm za žalovanje. Sprejeti samsko ali ponovno partnersko življenje ni odločitev, ampak proces. Včasih pomeni zgolj to, da si za začetek dovolite biti v tej praznini, ne da bi jo takoj poskušali zapolniti. Da si priznate, da ste osamljeni, ne zato, ker vam kaj manjka kot osebi, ampak ker ste izgubili nekoga pomembnega.

Sprejeti to novo obliko bivanja ne pomeni, da se morate s praznino sprijazniti ali jo imeti radi. Pomeni, da si zgolj dovolite priznati, da je ta občutek praznine tukaj in da ima pravico obstajati. Mnogi jo poskušajo hitro zapolniti z dejavnostmi, delom ali pričakovanji do sebe. Vi pa že zaznavate, da to ne prinese smisla, da ta včasih pride sam od sebe, počasi, ko se prepustimo.

Razmišljanje o novih bližnjih odnosih, prijateljskih ali morebiti partnerskih, ne pomeni izdaje preteklosti niti izdaje umrlega. Pomeni pa priznanje, da imate človeško potrebo po varni povezanosti in navezanosti. Odgovor na vprašanje, ali je čas za novega moškega, pripada samo vam. Le vi razsojate o tem. Ne gre namreč za to, ali bi bilo prav v očeh družbe, niti za to, kaj bi rekli vaši bližnji, gre le za vas. In gre za to, ali bi bilo to za vas v tem trenutku iskreno. Nekateri ljudje najprej potrebujejo več prostora zase, drugi ugotovijo, da se ob novi bližini lažje povežejo s sabo. Morda ta trenutek ne gre toliko za vprašanje, ali je čas, ampak za to, ali si dovolite sploh razmišljati o tem in si dovolite, da v vas obstajata hrepenenje in radovednost, morda tudi strah pred novo navezanostjo. Ponovno vzpostavljanje bližnjih odnosov se pogosto začne zelo tiho, v prijateljstvih, v večji odprtosti, v ranljivosti. Partnerski odnos, če se bo pojavil, bi lahko nastal iz tega procesa, ritem pa določate le vi in druga oseba.

PREBERITE ŠE -> Nuša Merzdovnik: Pogosto se vprašam, zakaj so ravno moje punce brez atija

Ključno je, da veste, da s tem, kar doživljate, niste sami in da z vami ni nič narobe. Žalovanje se ne konča, temveč se sčasoma preoblikuje. Včasih je v njem več bolečine, drugič več miru, včasih pa se odpre tudi prostor za kaj novega. Če boste začutili, da bi o teh vprašanjih želeli govoriti bolj poglobljeno, v varnem in sočutnem prostoru, je psihoterapija lahko dobra opora. Tam lahko v svojem tempu raziskujete praznino, spomine, strahove in želje ter postopoma iščete, kaj za vas pomeni živeti naprej. Odgovora morda ta trenutek še ne veste, zato vas spodbujam k pogumnemu raziskovanju in vam želim vso srečo.