Kako je lahko petnajst let skrivala, da me tako sovraži

Pred leti sem pomagala mladostni prijateljici, ki je po ločitvi ostala brez vsega. Vzela sem jo v službo, posojilo, ki sem ga ji dala, da je lahko plačala enoletno najemnino za stanovanje, pa mi je vrnila le do polovice. Tako se mi je zdelo prav, saj je bila ves čas zelo pridna in tudi sposobna delavka.

Pred novim letom pa so me opozorili, da namerava iti na svoje in da mi hoče speljati nekaj najboljših strank. Bila sem v šoku. Sprva sem bila prepričana, da naju želijo s klevetanjem le spreti. Ko sem jo vseeno vprašala, kaj se dogaja, me je grozljivo napadla, da sem nesposobna in da je zadnji čas, da mi nekdo nastavi ogledalo. Kako naj o njeni izdaji povem možu, sodelavkam, da me ne bodo imeli za tepko? Vem, da mi ne boste mogli pomagati, a vas vseeno prosim, da mi pojasnite, kako je mogoče, da imajo tudi tisti, ki jih imamo radi, dva obraza? Kako je lahko skoraj petnajst let skrivala, kako me sovraži?

Mojca

Odgovarja Milena Miklavčič

Vaše pismo je eno tistih, ki človeka nehote presune. Zgodbe o dveh obrazih kogar koli, pa naj nam je takšna oseba blizu ali ne, pridejo tudi meni do živega.

Prijateljici ste pomagali v stiski, dali ste ji delo in finančno pomoč. Njena usoda vas je ganila, šli ste ji na roko tudi tako, da ji ni bilo treba posojila vrniti v celoti. Koliko časa je že spletkarila za vašim hrbtom, ne veste. Ko so vas stranke opozorile, da vam želi zabosti nož v hrbet, ste mislili, da se boste od hudega sesuli. Sprašujete se, kako je mogoče, da vas je tudi takrat, ko se vam je smehljala in bila prijazna, za hrbtom sovražila. Veste, veliko ljudi počne grde reči tudi iz zavisti. Spet drugi ne znajo biti hvaležni. Namesto tega postanejo jezni na ves svet, ker je z jezo lažje živeti kot z občutkom, da nekomu nekaj dolguješ. Dopuščam možnost, da negativna čustva sem in tja tlijo na dnu marsikaterega srca, a če ne dobijo »kisika«, se s časom porazgubijo.

Žal mi je, draga Mojca, da ste postali nezaupljivi tudi do drugih. Tehtate jih in po tihem ocenjujete. Nenehno ste v pripravljenosti, kdaj bo priletelo še kakšno poleno. Prosila bi vas, da tega ne počnete, ker si delate medvedjo uslugo. Za povrh boste še komu po nepotrebnem storili krivico, kar spet ne bi bilo dobro. Gasiti požar, četudi ne gori, ni smiselno, saj večina ljudi nima dveh obrazov.

Je pa res, to moram priznati, da so takšni, ki lahko svoja resnična čustva skrivajo petnajst let, po svoje pravi mojstri! Ob vaši izkušnji se je pojavilo kar nekaj vprašanj, na katere morate odgovoriti. Na primer: ali je tesno prijateljstvo med šefom in podrejenim v službi sploh mogoče? Če imam pred očmi, da mora šef postavljati tudi meje, zahtevati disciplino, včasih poklicati na odgovornost, je moj odgovor ne. Seveda obstajajo izjeme, a le med zrelimi posamezniki z jasno postavljenimi pravili, kjer se obe strani zavedata, kdo je kdo v podjetju. Na vašem mestu bi tudi sicer spodbujala profesionalne odnose in ne bi gojila kakšne pretirane osebne navezanosti. Prijaznost, spoštovanje in zaupanje da, za tesno prijateljstvo pa, kot sami vidite, lahko prej ali slej plačamo ceno.

Zanima me, ali o posojilu hranite dokumentacijo (sms, e-pošta, podpisana pogodba, bančno nakazilo). Razmislite o izterjavi preostanka, pa ne iz maščevanja, temveč zato, ker tako mora biti. Izterjava je lahko tudi simbolična pika v tej nič kaj prijetni zgodbi.

O gospe, ki vas je globoko razočarala, zadnje čase prihajajo do vas zgodbe, ob katerih vam gredo lasje pokonci, sprašujete se tudi, kje ste imeli pamet. Dopuščate možnost, da niste njena prva žrtev. Zakaj je vrtela okoli prsta nekatere moške, naj vas niti ne briga. Na vašem mestu bi poskušala priti do dna vajinim odnosom.

Ob koncu kramljanja bi lahko rekli tudi kakšno o hvaležnosti, o tej nežni in plahi ptici naših medsebojnih odnosov. Iz izkušenj vemo, da ni samoumevna, ampak zahteva notranjo zrelost, ki je ni vsak sposoben občutiti. Marsikomu je težko priznati, da nečesa ni dosegel sam, da so mu obilo pomagali drugi. Tudi zato se raje obrnejo stran in celo očrnijo tistega, ki jim je stal ob strani, kot da bi rekli hvala. Tudi sicer imajo ljudje grdo navado, da tistega, od katerega redno nekaj dobivajo (čas, pozornost, pomoč, usluge, nasmeh, poslušanje, znanje, denar, varnost), hitro uvrstijo v predal, na katerem piše »samoumevno« ali celo »kakšen tepec«! Vrednost bližnjega pa merijo predvsem po koristih.

Možu in sodelavkam ni treba razlagati vseh podrobnosti, še manj pa se pred njimi o tej boleči izkušnji zagovarjati. Za vas je ključno, kako poveste, ne pa, koliko poveste. Če boste zgodbo pripovedovali z glasom, v katerem bo polno razočaranja ali samoobtoževanja, bodo bližnji nehote slišali tisto, česar ne marate: da dvomite o sebi. Možu, če vas bo vprašal, lahko seveda razložite bolj podrobno, a brez kakšne patetike. Naj izve, da ste prijateljici oziroma sodelavki pomagali, ker se vam je to zdelo prav, a sta zaradi njenega neprimernega obnašanja zaključili s poslovnimi odnosi. Pri sodelavkah bodite z razlago pravični, a tudi odločni! Od vašega nastopa je odvisno, ali vas bodo dojemale kot nekoga, ki zna stvari postaviti na svoje mesto ali ne. V službi pa od zdaj naprej gojite izključno profesionalne odnose. Jasne meje vas bodo zaščitile, verjemite!

Še to: ni vaša naloga, da drugim dokazujete, da niste tepka. Vaša naloga je, da v ključnih trenutkih ravnate pokončno, jasno in odločno. Zelo prav se mi zdi, da vas vidijo kot dobrega in pravičnega človeka, ki pa hkrati zna, ko je treba, tudi reči: dovolj je!