Kaj o Nataši Pirc Musar razkriva njena odvetniška drža
Ob soočenju kandidatov za predsednika republike se veliko govori tudi o poslanstvu odvetniškega poklica. Kandidatki Nataši Pirc Musar namreč pogosto očitajo »odvetniške grožnje«, denimo proti priznanemu borcu zoper korupcijo dr. Eriku Breclju. Kandidatka se vselej brani z argumentom, da »napadalci« ne razumejo bistva odvetniškega poklica, ki je v zagotovitvi optimalne obrambe za svojo stranko.
Ker verjetno še veliko ljudi zanima, ali je argument gospe Pirc Musarjeve na mestu, vas sprašujem, kaj o tem pravi zakon?
Hvala.
Bralka
Nekateri odvetniki nimajo nobenih moralno-etičnih zadržkov
Zahvaljujem se vam za zelo zanimivo vprašanje. O tej temi sem že pogosto pisal in imam glede tega oblikovano povsem trdno in jasno stališče.
Odvetništvo je ustavna kategorija (ureja ga 137. člen Ustave RS) in je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. V skladu z zakonom pa ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Odvetnik je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.
Kandidatka Pirc Musarjeva ima torej prav, da mora odvetnik s tem, ko prevzame zastopanje katerekoli že stranke (pa najsi bo ta še tako “sporna”) zanjo narediti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti njene pravne interese.
Vendar pa si je treba naliti čistega vina. Odvetnik se svobodno odloča o tem, ali bo prevzel zastopanje stranke, ki se je nanj obrnila. In prav tu se naredi razlika med odvetniki, saj nekateri nimajo nobenih moralno-etičnih zadržkov do tega, kakšno osebo bodo zastopali, drugi pač.
Odvetnik se tudi prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti. Če se odloči, da se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti, ne sme odkloniti zastopanja stranke, če ga kot zagovornika po uradni dolžnosti v skladu z zakonom postavi sodišče. V tem primeru lahko odvetnik odkloni zastopanje le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih mora odkloniti zastopanje, ali iz drugih upravičenih razlogov.
Če povzamem, argument nekaterih odvetnikov, da morajo za stranko, ki jo zastopajo, narediti vse, kar je (v mejah zakona) v njihovi moči, seveda drži, ne glede na to, ali zastopajo nekoga, ki ima v javnosti status “svetnika” ali pa nekoga, ki ima status “hudiča”.
Nikakor pa odvetniki niso dolžni prevzeti zastopanja vsakogar. Motivi za zastopanje nekaterih moralno zelo spornih posameznikov pa so lahko zelo različni, od poklicnega izziva do denarja, pri čemer je ravno denar pogosto odločilni motiv.
Če odvetnik kandidira za najvišje funkcije v državi, kot je to funkcija predsednika republike, ki bi moral samoumevno predstavljati vrhovno moralno avtoriteto, mora seveda paziti tudi na to, da volivci ne bodo najbolje sprejela dejstva, da v okviru svojega poklica (sicer povsem zakonito) zastopa posameznike, ki v družbi ne uživajo pretiranega ugleda.
