Pozdravljeni,

sem mamica treh otrok, mož je zelo na hitro preminil zaradi agresivnega tumorja in ostala sem sama, zlomljena in prestrašena. Imela sva srečen zakon. Zelo rada sva se imela, bil je moja prva ljubezen, začela sva hoditi že v srednji šoli in se kar hitro odločila za poroko in otroke.

Mož je prihajal z velike kmetije, na katero sem se priselila. Zdaj živimo z njegovimi starši in sestro, vsak v svojem nadstropju. Vsi smo strti, odkar nas je mož zapustil. Njegova starša mi veliko stojita ob strani in se dobro razumemo, res sem lahko vesela, da sta skrbna in ljubeča, četudi še vedno skrbita za živino in njive, sta pa tudi onadva na tleh, ker sta vedno mislila, da bo sin prevzel kmetijo.

Njihova hčerka, torej moževa sestra, je razvajena, hoče oditi živet v mesto, a ni nikjer zaposlena, je brez denarja in jo finančno zalagata starša. Sicer mi nista nikoli nič rekla, a se mi zdi, da bi rada videla, da bi se jaz bolj vpletla v gospodarjenje na kmetiji in da bi v to uvedla starejšega sina, ki pa je star dvanajst let in ga zanima vse kaj drugega kot hlev in semena.

Res sem jima hvaležna za streho nad glavo, zavedam se, da imam srečo, da sta skrbna, a se mi zdi, da sem verjetno v njihovih očeh še vedno tujka, ki se je primožila na njihov grunt. Ne vem, kaj naj naredim.

Služba, ki mi veliko pomeni, je zahtevna, za to sem se tudi izobraževala, ne bi zmogla zgolj živeti od trdega kmečkega dela. Mogoče si mislite, da sem zmedena, pa sem res. Kaj bi mi vi svetovali? Hvala za vaše besede.

Maja, Ormož

Odgovarja Melita Kuhar, strokovnjakinja za odnose

Draga bralka in mamica, vesela sem, da me berete tudi v vašem koncu naše čudovite Slovenije. Vaše pisanje sem prebrala večkrat in izluščila tole: žalovanje za izgubo ljubljenega moža, strah za bivanje – bivališče s taščo, tastom in svakinjo, mamica samohranilka ste, zaposleni, in ne želite sina siliti in pripravljati na to, da bi z leti prevzel gospodarjenje na kmetiji starih staršev. Je tako nekako?

Verjamem, da ste zelo zmedeni in prestrašeni, predvsem pa polni žalosti in jeze, zakaj vas je mož zapustil po hitri bolezni. Ti dve čustvi sta prevladujoči v procesu žalovanja in prebolevanja čustvene izgube, kar smrt ljubljene osebe seveda je. Na svoj način prebolevajo izgubo očeta vaši otroci in tudi njegova starša. Verjamem, da je v vaši hiši zdaj veliko bolečine in žalosti. Obenem vidim iz vašega razmišljanja, da pogumno zrete tudi naprej v življenje, kar je odlično. Sposobna, izobražena in pogumna ženska in mamica ste.

Kar me veseli brati, je tudi vaš opis odnosov z moževimi starši, da ste v lepih in spoštljivih odnosih. Verjamem, da sta travma in šok ob izgubi sina, ki sta mu namenila nadaljevanje tradicije kmetije in vsega, kar je s tem povezano, močna in da se je razbilo njuno pričakovanje, da se bosta lahko brezbrižno starala, ker bo grunt v varnih in odgovornih rokah. Žal vsaj v tem trenutku ni tako.

Razbiram, da ste bolj objektivni od starih staršev in ne silite otrok, zlasti sina, da bi se moral oblikovati v gospodarja posestva. Verjamem, da bo mogoče sam dobil z leti veselje z delom na kmetiji in zavedanje, da je to zelo pomembno in odgovorno ter tudi lepo delo. Opažam, da vedno več mladih odhaja iz mest na podeželje gospodarit z zemljo in živalmi, kar me veseli.

Svetujem vam, da ...