Je to razlog za ločitev? Z možem uživava, ko sva narazen

Sva zakonca v srednjih letih. Dve leti je že, odkar se je odselil mlajši sin. Oba otroka sta samostojna in imata svoje življenje. Glede tega sem prav zadovoljna. Imamo dobre odnose in večkrat se vidimo, posebno ob praznikih. Ko sta sinova odšla od doma, je bila to zame velika sprememba. Kar naenkrat mi ni bilo treba več skrbeti zanju in se ukvarjati z njima. Skrbela sem, da sem kuhala jedi, ki sta jih imela še posebno rada, kupovala živila, skrbela za njuno garderobo in podobne zadeve, ki jih ponavadi opravljajo mame, dokler so otroci še doma. Zdaj sem po eni strani razbremenjena obilice gospodinjskega dela, kar mi dobro dene, pogrešam pa živahni življenjski utrip. Počutim se nekako osamljeno in izgubljeno, čeprav sem še zaposlena in imam svoje delo rada. Mož nima takih težav. On se zabubi v svoje delo, malo pošporta in je vse v redu. Jaz pa sem se zgrozila ob spoznanju, kako malo je tistega, kar naju še veže. Mnogo sem premišljevala o tem, kako si predstavljam najino skupno življenje vnaprej. Mož ne vidi nobenih težav, ne razume, kaj mi manjka. Ne pogreša močnejšega čustvenega stika med nama, tako kot ga jaz. Šele zdaj se zavedam, da sva popolnoma pozabila na najin partnerski odnos. Vedno bolj sva bila le mami in oči, še drug drugega sva klicala s temi imeni. Drugače sva se vedno dobro razumela. Ni bilo prepirov, ni bilo nasilja. Kot starša sva bila vedno enotna. Na počitnicah smo uživali skupaj. Vedno sva bila spoštljiva drug do drugega in do otrok. Spoštovanje še vedno imava. V teh dveh letih sem pogosto pomislila na ločitev. Rada se umaknem v naravo, v najin vikend. Tam se dobro počutim. Malo vrtnarim, vzgajam vrtnice, nabiram zdravilna zelišča, berem, razmišljam. Moža ne moti, če sva več dni narazen, mene pa tudi ne. Vi bi verjetno svetovali, naj se ločim. Meni pa se zdi, da bi lahko živela naprej tako, da bi bila z možem skupaj takrat, ko bi si to želela, in da ni nič narobe, če bom jaz več na vikendu, on pa sam doma. Skrbi me le, kako se bodo na to odzvali najini sorodniki in prijatelji.

Hvala za vaše zelo zanimivo pismo. V njem je vsebovan tudi že odgovor. Modro ste ravnali, ker ste si vzeli dovolj časa, da ste našli rešitev po svoji meri. Številni pari se znajdejo v podobnih okoliščinah. Temu ponavadi pravimo sindrom praznega gnezda. Pari, ki jim uspe v dolgoletnem skupnem življenju ohraniti in razvijati partnerstvo, odhod otrok preživijo brez večjih težav.

Sami ste spoznali, kje vama je spodrsnilo. Besedi mami in oči sta zelo ljubki in ljubeči, primerni pa le takrat, ko nam jih izrečejo otroci. Tudi partnerja ju lahko uporabita v komunikaciji, vendar naj bi bilo to le izjemoma in s humorjem. Vidva pa sta se nezavedno poenačila s tema vlogama, kar je seveda povsem v redu, če ne bi sočasno pozabila na dve drugi, prav tako pomembni vlogi.

Pravite, da bi vam jaz zagotovo svetovala ločitev. Res je ta korak pogosto nujen, da si omogočimo osebnostni razvoj in nov začetek. Pri vas pa ne vidim nobenega razloga za to. S strankami, ki se osebno oglasijo pri meni, vedno skupaj iščemo rešitev po njihovi meri. Vaše videnje skupnega življenja z možem je povsem stvarno. Prišli ste do spoznanj, ki so vas užalostila in prizadela. Takrat ste tehtali in se spraševali, ločitev da ali ne. Ločitev je vedno naporna, še posebno čustveno. Spoprijeti se s strahom pred nepredvidljivo prihodnostjo res ni enostavno. Ker niste več najmlajši, vam je to verjetno še teže. Vzeli ste si čas in prostor, kjer ste bili lahko v miru sami s sabo, in prepoznali način življenja, ki je za vas najustreznejši. Življenje zahteva od nas stalno prilagajanje in sprejemanje sprememb. Rešitev, ki ste jo odkrili, se mi zdi odlična, zlasti ker jo sprejema tudi mož. Vajino skupno življenje bo odslej malo drugačno, za nekatere morda neobičajno, vendar pa je čisto v redu, če bosta vidva z njim zadovoljna. Vi boste večino časa preživljali na vikendu, kjer začutite notranji mir in se ukvarjate z delom, ki vas notranje bogati, mož pa je bolj vezan na svoje delo v pisarni. Ne bosta imela več skupnega ustaljenega dnevnega ritma. Skupaj bosta takrat, ko si bosta oba želela. Glede na to, kar ste napisali o vajinem odnosu in o tem, da sta bila in sta še drug do drugega vedno spoštljiva, je realno pričakovati, da bosta v takem odnosu oba zadovoljna. Ne bosta imela več klasičnega zakonskega življenja, lahko pa ohranita globoko prijateljstvo. Edino merilo je, da bosta oba zadovoljna. Za morebitne zlonamerne opazke in opravljanje pa naj vama ne bo mar.