Izpoved očeta: Vzgoja hčere postaja nočna mora

Prosim vas za nasvet. Z ženo sva se zelo trudila, da sva zanosila pa še to po umetni poti oziroma s pomočjo medicine in epruvete. Najina otroka sta zdaj že odrasla, sin je star 18, hči pa bo 20, zelo ju imava rada, sva pa v dvomih, ali sva ju prav vzgajala. Zlasti se zapleta pri hčeri, ki je že od malega polna zahtev in nikdar nič ni dovolj dobro zanjo. Zamenjala je kar veliko fantov pa tudi njeno obnašanje je izrazito užitkarsko. Sicer ima določene delovne navade, fakulteta ji ne dela težav, a tudi študij danes je za mlade poln odpustkov in bližnjic.

K sreči smo dokaj premožni, tako da bosta otroka lahko prevzela naši podjetji po času, ko se z ženo umakneva, a vse bolj me skrbi, ali bosta otroka sploh sposobna voditi zgodbo naprej in peljati vse, kar zahteven posel prinaša. Moje vprašanje se torej glasi, kako popraviti napake za nazaj in otroke naučiti »loviti ribe«!? Je to pri njunih letih sploh še mogoče?

Dragi bralec,

pravimo, da je po toči zvoniti prepozno. Pišete, da sta otroka že polnoletna, kar sicer ne pomeni, da je prepozno za vse. A če ste ju vzgajali po določeni rutini in vzorcih, je sedaj nujno potrebno, da jih prepoznate pri sebi. Torej, kako dvajsetletnike učiti vzgoje? Res je, da se domala vzgajamo neprestano in da se proces učenja, prilaganja in tudi vzgajanja nikoli zares ne konča.

Vprašanje je tudi, kakšen odnos imate do sebe. Pišete, da živite v izobilju. Niste napisali na primer, ali otroka sama pospravljata za seboj, ali imate hišno pomočnico. Prvi korak je gotovo ta, da otroci pospravijo in počistijo za seboj. Da naredijo eno delo, na primer počistijo stranišče od začetka do konca. Da gredo v trgovino in kupijo živila ter jih še skuhajo. Za utrjevanje delovnih navad je najslabše, da se vmešamo v sredini procesa in vidimo le del. Ali pa na koncu in samo pojemo kosilo in nikdar ne pospravimo posode v stroj. Tudi iskanje primerne zelenjave je lahko napor, ali pa ne, če gremo le v prvo trgovino. Torej, prvi ključ je celovitost procesa dela in učenje ter razumevanje vseh faz. Drugi pa lasten napor, ki ga otrok mora vložiti, saj na tem gradi spoznavanje in razumevanje sebe in lastnih potencialov, dometa in omejitev.

Težave, ki jih opisujete pri hčerki, in sicer da je pretirano zahtevna in kapriciozna, so morda prehodne. Tu je smiselno, da se z njo resno pomenite in ji pokažete druge plati življenja. Morda jo skušate usmeriti v poklice, kjer je empatija osrednjega pomena. Domovi starejših občanov so polni osamljenih ljudi, ki so sedaj v času korone še kako potrebni lepe besede. Ko opazujemo stisko drugih, se naše pogosto razblinijo in ni več tako usodno, kaj si nekdo misli o nas in s kom se bomo peljali na neko zabavo. Vse je stvar perspektive. Mislim pa, da smo starejši vedno odgovorni za to, da mlade naučimo in jim damo prostor, da se preizkusijo v veščinah, znanjih in v samem delu. In prek samopreizkušanja in samopresoje počasi gradijo samozavest in značaj in odrasli jih tu moramo izpustiti. Značaj je namreč akumulacija vseh izkušenj in vtisov in izrednega pomena je, da se mladim pomaga, da izgradijo osnovne parametre discipline, ki so ključnega pomena pri lastnosti, ki ji rečemo vztrajnost. In če smo le kapriciozni in nestrpni, ker se vse ne zgodi na klik in takoj, ne ustvarjamo pravega temelja in popotnice za življenje.

Vse je spremenljivo in zato vam ob vsem zapisanem priporočam še, da se o svetu, usodah in raznih vidikih življenja pogovarjate odprto. Ljudje imamo poleg navedenega tudi sposobnost, da se zlahka vživimo v kožo drugega in včasih nas zgodbe in jasna sporočila naučijo več, kot je videti na prvi pogled. Prav tako pa vam ne bi škodil obisk profesionalcev in strokovnjakov, ki se ukvarjajo z medgeneracijskimi izzivi. Srečno!