Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo

Stara sem 45 let, mama dveh najstnikov in v zadnjih letih me vse bolj stiska tesnoba. Imam veliko odgovornosti v službi, doma pa sem nezadovoljna. V zakonu se že dolgo ne počutim videna in spoštovana. V preteklosti sem šla tolikokrat čez svoje meje, da ne najdem več moči za prilagajanja.

Ob vsem, kar naredim za družino, sem sita poniževanj in podcenjevanja, pa tudi stalnega občutka, da moram biti tista, ki umiri napetosti. Zelo me skrbi, kakšen zgled dobivata sinova od očeta, ki je pogosto odrezav, kritičen in poniževalen. Čedalje pogosteje imam občutek, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo. Najrajši bi vse pustila in odšla, a vem, da zaradi otrok ne morem oditi čez noč. Poleg tega me skrbi finančno preživetje in kako bi ob ločitvi poskrbela za stabilnost fantov, ki ju imam najraje na svetu.

Družina mi veliko pomeni in vedno sem verjela, da jo je vredno ohranjati, a včasih ne vem več, ali je še zdravo vztrajati. Vsako leto se ob praznikih počutim slabše; kot da me nekaj duši. Letos sem resnično izgorela, naveličana vsega. Skrbi me, kako bom lahko takšna ustvarila praznično vzdušje za otroka. Hvaležna bom za nasvet, saj ne znam naprej.

Tanja

Odgovarja psihologinja Tjaša M. Kos

Hvala, da ste zbrali pogum in tako jasno predstavili vaš notranji svet. Predstavljam si, da se je marsikatera bralka prepoznala v vaših besedah.

Iz vašega pisma je čutiti utrujenost, izgorelost in globoko razočaranje, hkrati pa razberem tudi vaš bogat notranji svet, veliko sposobnost samorefleksije ter močan občutek odgovornosti, predvsem pa ljubezen do otrok. To so močne notranje osi, na katere se boste lahko oprli na poti iz trenutne stiske.

Vaši občutki so razumljivi in povsem na mestu. Dolgotrajna napetost, občutki izkoriščanosti, poniževanja ... vodijo v tesnobo in izčrpanost. Prazniki, ki naj bi bili čas topline, v takšnih odnosih pogosto sprožijo ravno nasprotno: pritisk, dolžnosti, tiho manipulacijo in nezmožnost umika. Torej tesnobo. Najprej se morate regenerirati, prvi korak pa je postavljanje mej. Ne morete biti vedno vsem na razpolago, odgovorni za vse, še za čustva drugih. Nujno se naučite reči »ne« drugim in velik »ja« sebi. Opravičevanje in razlage tukaj niso na mestu. Poizkusite se jih vzdržati. Sprva boste morda občutili nekoliko napetosti, vendar boste videli, da sčasoma steče.

Za svoje psihično stanje začnite skrbeti zdaj. Ne jutri, ne po praznikih. Danes je najboljši dan, da naredite nekaj zase. Tesnoba, ki jo opisujete, zahteva pozornost. Vaše telo in duh vam signalizirata, da potrebujeta pomoč.

Prva stvar, ki jo lahko naredite, je redna kardiovaskularna aktivnost – 20 do 30 minut redne hitre hoje, teka, plavanja ali sobnega kolesa vam bo pomagalo ustvariti ugodno nevrokemijo in znižalo občutja tesnobe. Vem, da se sliši obupno enostavno, a je neverjetno učinkovito.

PREBERITE ŠE -> Ker sem samo vzgojiteljica, sem za taščo ničvredna

Naslednja enostavna stvar, ki jo lahko preizkusite, so dihalne tehnike. Naš dih je naše sidro. Večkrat na dan se osredotočite na vaš dih in mu nekaj minut sledite. Pomembno je, da so izdihi daljši. Super bo, če boste pri tem vdihnili v trebuh oz. dihali s prepono. Pri tem se lahko osredotočite tudi na stik stopal s tlemi.

Skrbite za redno spalno higieno: brez ekranov dve uri pred spanjem, spanje vedno ob isti uri, v prezračenem prostoru, ki naj bo nekoliko hladnejši, če se le da, v naravnih materialih. Med spanjem se naše telo in možgani obnavljajo, zato je naspanost ključna za večjo frustracijsko toleranco in odpornost proti stresu.

Poiščite si podporo. Zaslužite si biti obdani z ljudmi, ki so do vas pozitivno naravnani. Ne morete samo dajati in prazniti vaše vreče, tudi polniti jo je treba. Dobronamerni, pozitivni ljudje so tisto najdragocenejše »polnilo«, ki bo nahranilo vašo dušo.

Pišete, da vas skrbi vpliv očetovega vedenja na sinova. Pomembno je vedeti, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ampak dovolj dobre. En varen starš, topla, naklonjena, stabilna, čustveno zrela odrasla oseba, ki otroka spremlja, je odločujočega pomena za zdravo oblikovano osebnost in ugoden psihološki razvoj. Ko boste začeli postavljati meje in bodo otroci videli, da se ne pustite poniževati, jim boste dali boljši vzgled kot z neproduktivnim vztrajanjem v napetosti in stiski.

Odločitev o tem, ali ostati ali oditi, je proces. Zdaj ste v fazi, ko morate najprej poskrbeti za zdravljenje sebe, ne za končne rešitve.

Morda vam bodo v pomoč pri razmišljanju naslednja vprašanja: Kaj v tem odnosu me najbolj boli? Katere stvari so še popravljive in katere ne? Kako bi bilo videti moje življenje čez eno leto, če ne bi čutila te napetosti in strahu?

Resno razmislite tudi o zunanji podpori. Zdravnik vam lahko predpiše zdravila, ki vam bodo pomagala znižati tesnobo v teh zelo napornih dneh. V vsakem primeru pa bi priporočala, da razmislite o psihoterapevtskem procesu, da se boste notranje okrepili in regenerirali. V tem procesu boste tudi spoznali vzorce, ki so vas privedli do te velike izčrpanosti, ter se jih naučili bolj konstruktivno obvladovati. Terapevt ni sodnik, ampak sopotnik. Pomagal vam bo razjasniti, kako dinamika v odnosu in znotraj vas deluje ter kako jo lahko spremenite na bolje. Dobra izbira na tej točki bi bila verjetno partnerska terapija. Krize v paru vedno odpirajo tudi potencial za rast. Nekateri pari po takšnih krizah na terapiji dobesedno zacvetijo.

Poizkusite si vsak dan narediti kaj lepega. Neko majhno, drobno stvarco, ki jo naredite zgolj zase. Omejite čas druženja. Druženje je sicer prijetno, a nas dodatno izčrpa. Naj bo glavno vodilo to, kaj si želite in kaj potrebujete vi, šele potem iščite kompromise z željami in potrebami drugih.

V sebi nosite rahločutnost in toplino. Verjamem v vas.