Izgubila sem očeta zaradi malomarnosti zdravstvenega osebja

Novembra sem izgubila očeta zaradi bolezni rak prostate v porastu, ki se mu je razrastel po celem telesu. Zdravljenje je potekalo več kot dve leti lepo tekoče. Ko je oče zadnjič zapustil dom, zdravstveno osebje ga je odpeljalo v bolnišnico zaradi bolečin v glavi in nenehnega bruhanja, je bil še pokreten.
V bolnišnici so ga imeli na onkološkem oddelku mesec dni, preden je umrl, v tem času pa so nam dovolili obiske samo dvakrat in še to z dovoljenjem njegovega zdravnika. Do informacij, kako je z njim, smo prišli zelo težko. Šele ko sem ponorela nad takšnim odnosom, so mi končno priskrbeli telefonsko zvezo, da mi je medicinska sestra lahko poročala, kako je z očetom zadnje dni njegovega življenja.
Takoj po prihodu v bolnico jim je drugi dan padel in se udaril z glavo ob posteljo. Ta padec je bil zanj usoden. Namreč, udaril se je na hematom, ki je začel krvaveti in nujno so ga morali operirati, a hematoma kirurgi niso mogli odstraniti. Pred padcem je imel oče še predvideno zdravljenje raka, ki pa po poškodbi in operaciji ni bilo več mogoče. Zdravstveno stanje se mu je zato hitro zelo poslabšalo, kar sem tudi videla napisano v izvidu. Po enem mesecu na onkološkem oddelku so nam očeta, shiranega, nepokretnega in neprisebnega, s šivi na glavi, dobesedno poslali nazaj domov umret.
Jeza zaradi malomarnosti zdravstvenega osebja mi ne da miru! Prepričana sem, da bi oče še živel kakšen mesec ali dva, bil z nami za praznike, a zaradi njihove malomarnosti, smo ostali sami. Zanima me, kakšne so moje možnosti za tožbo. Oče je bil zavarovan in kot zavarovalka je bilo zapisano name. Bi bilo mogoče iztržiti vsoto, s katero je bil oče zavarovan? Na zavarovalnico sem poslala vse dokumente in izvide, pa so mi samo priznali smrt zaradi bolezni. Oče je bil zavarovan tudi v primeru stoodstotne invalidnosti, kar je tudi bil zadnji mesec zaradi poškodb glave. Prosim za vaš nasvet in hvala že vnaprej,
Bralka
Dokazovanje malomarnosti bo zapleten postopek
Zahvaljujem se vam za postavljeno vprašanje. Lahko rečem, da o odnosu, ki ga opisujete v bolnišnici veliko slišim s strani marsikoga in, čeprav ne želim posploševati, je dejstvo, da je v odnosu med zdravstvenim osebjem in pacienti marsikaj narobe.
Predvsem je popolnoma nedopustno, da svojci pacienta pogosto ne morejo priti v stik z lečečim zdravnikom, še posebej, če je ta pacient hudo bolan. To je namreč moralno popolnoma nedopustno in zavržno, pa tudi protipravno! Pogosto tudi slišim, da zdravstveno osebje paciente, katerih prognoze so slabe, obravnava nezavzeto, pasivno, čeprav bi s strani dobrih in srčnih zdravnikov oziroma zdravstvenega osebja pričakovali, da se takim pacientom še posebej posvetijo, saj so slednji zaradi svojega zdravstvenega stanja že tako ali tako v zelo težki situaciji.
Tako bi ravnal vsak človeški zdravnik – če pa ne izpolnjuje pogoja človečnosti, pa je očitno zgrešil poklic in nima v njem kaj iskati!
Glede udarca v glavo pokojnega očeta, ki naj bi bil zanj usoden in ki naj bi povzročil, da nadaljnje zdravljenje ni bilo več mogoče, bi bilo treba dokazati odškodninsko odgovornost zdravstvenega osebja, predvsem morebitno malomarnost, ki naj bi privedla do njegovega padca. Gre za pravno precej zapleten postopek, v katerem bi morali dokazati to malomarnost in v katerem bi se zdravstveno osebje verjetno na vse mogoče načine poskusilo razbremeniti svoje odgovornosti.
Kar se tiče zavarovanja, pa je težko karkoli reči, saj bi bilo treba natančno preveriti vsebino same zavarovalne police.
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.