Imela sva idealen zakon, dokler se nisem okužila z virusom HIV

Stara sem 36 let, poročena, imam dva otroka in dobro službo. Materialno smo dobro preskrbljeni. Z možem sva skupaj že 15 let. Na začetku je bila to velika ljubezen, počasi pa se je ohladila. Sva moderna in strpna drug do drugega. Pred kakimi petimi leti sva se odločila, da ni nič narobe, če se videvava z drugimi. Menila sva, da bo to samo popestrilo najino življenje. 

Mož veliko potuje, tako da se je dobival z drugimi ženskami že pred najinim dogovorom. Meni so se možnosti odpirale povsod, na delovnem mestu in v družbi, saj sem prijetna, razgledana, dobra sogovornica in na pogled lepa in privlačna. Poleg tega sva se z možem odločila, da ne bova imela več otrok, tako da ni bilo nobenih zadržkov. Življenje se mi je zdelo idealno, boljšega si ne bi znala predstavljati. Vsi, ki so poznali našo družino, so nam zavidali.

Pred letom in pol sem zbolela za prehladom, ki se ni hotel nehati. Zdravnica me je poslala še na testiranje za HIV in testi, ki smo jih ponavljali v nedogled, so bili vedno pozitivni.

Ne morete si misliti, kako me je prizadelo. Postala sem zamorjena, vse se mi je zdelo brez smisla, edina svetla točka v življenju sta mi postala otroka. Po dolgih in napornih pogovorih z zdravniki sem zdaj v fazi, ko gledam na življenje z drugimi očmi. Nekako sem se sprijaznila in si mislim, da bo, kar bo. Živim popolnoma drugače.

Zavedam se, da moram paziti pri stikih z drugimi, in se tega dosledno držim. Povedala sem le možu. Meni, da bi morala povedati še otroku in staršem in da bi bilo najbolje, če povem tudi v službi in prijateljem. Mene je sram in se bojim, kaj bodo rekli. Bila sem cenjena in priljubljena, zdaj pa se mi je zgodilo to. Kaj naj naredim, komu naj povem in komu ne?

Hvala za vaš strokovni nasvet in lep pozdrav!

HIV pozitivno je stanje, s katerim boste morali živeti. Poučili ste se o njem in življenje prilagodili tako, da ne boste škodovali ne sebi ne drugim. Komu povedati?

V naši družbi ne govorimo pretirano o tem, kakšna okužba je to, posledica pogosto površnega seznanjanja pa je, da se je ljudje bojijo, jo zavračajo in stigmatizirajo tiste, ki so okuženi. Zato velja previdnost in preudarek pri tem, komu povedati. Kljub vsemu je okužba vaša osebna zadeva. Ni treba, da jo razlagate prav vsem, s katerimi pridete v stik. Svetujem vam, da se izogibate nepotrebnim zapletom.

Povejte šele po temeljitem premisleku: komu, kdaj, kaj oziroma koliko in zakaj. Pomislite, komu bi radi sami razkrili in zakaj. Ali je to zato, ker obstaja resna potreba ali se želite le izpovedati. Pomembno je, kako poveste, pa tudi, kje poveste. Občutki krivde in sramu so navadno navzoči, vendar so nepotrebni. Imate virus in zato se ni treba opravičevati. Ni vam treba niti razlagati svoje življenjske zgodbe, če ne želite.

Natančnih in splošnih navodil, komu povedati in komu ne, ni. Zanašajte se na svoj občutek in se ne vdajte strahu. Če odgovor osebe, ki ste se ji razkrili, ni pozitiven, ne pripisujte temu prevelikega pomena. Že prej se lahko pripravite na različne odzive.

Izbira, komu povedati o svojem zdravstvenem stanju, je vaša osebna pravica. Navadno je tako, da bolj ko vas bo sram, bolj bodo ljudje mislili, da imate že kakšen vzrok za to, in bolj ko boste skrivali, bolj bodo prepričani, da gotovo imate kaj skrivati.

Vseeno pa imejte pred očmi predvsem otroka. Če sta že dovolj odrasla, le pomislite, da bi se jima razkrili. Povejte jima umirjeno in stvarno, razložite, da ju ni treba skrbeti. Sčasoma vas bosta še kaj spraševala, vendar se vezi med vami ne bodo krhale, ampak se lahko celo še bolj okrepijo. Pozdrav!