Imava otroka, a še vedno ne živiva skupaj, vidiva se le enkrat na mesec
Pozdravljeni,
pišem vam, ker se mi zdi, da sem pristala na dnu, in obupno potrebujem nasvet. S partnerjem se poznava približno dve leti. Najprej sem mislila, da se bova imela lepo in se zabavala in bo kasneje zveza prerasla v kaj resnejšega. Toda kmalu sem zanosila.
Imava precejšnje finančne probleme in še vedno ne živiva skupaj. Vidiva se približno enkrat mesečno, saj prebivava daleč stran drug od drugega. Poleg tega je on zelo zaposlen. Ker mi takšno stanje ni všeč, se zadnje čase veliko kregava.
Želim si, da bi bil več z mano in najino hčerko. Njo in sebe preživljam sama, brez njegove finančne pomoči. On ali stalno dela, ali popravlja svoj avtomobil, ali se ukvarja s svojimi hobiji. Tako preprosto ne morem več.
Imam ga rada in želim si, da bi bila najina zveza uspešna in bi bila srečna. Ne morem si pomagati, da ne bi bila besna nanj, in zato se prepirava skoraj ves čas. Sem morda nezrela?
Kadar sva skupaj, sva srečna, se zabavava, veliko smejeva in šaliva. Problem je le, ker sva toliko narazen. Zdi se mi, kot da ne mara biti z mano, da ga otroci ne zanimajo in ne želi odrasti.
Sprašujem se, ali sem neumna, da vztrajam v tej zvezi. Ali naj ga zapustim in sama vzgajam najinega otroka? Potrebujem nepristransko mnenje, kakršen koli nasvet!
Prosim za pomoč,
Bralka
Vaš partner je nezrel, postavite mu ultimat
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Razumem vas, da ne želite več živeti tako, in povsem vam dam prav. Za to imate veliko razlogov. Naj jih naštejem. Prvič, moški, ki ga imate radi, si za vas vzame zelo malo časa. Živite kot samska ženska, ki komaj čaka, da bo mesec minil in bo njen dragi prišel na obisk. Iz meseca v mesec upate, da se bodo stvari uredile, da se bo končno ustalil in boste zaživeli kot družina. Želite si, da se vam ne bi bilo treba samim prebijati skozi življenje, ampak da bi z nekom, ki ga ljubite, delili veselje in težave vsakdanjika in si bili zvesti in v pomoč; v dobrem in slabem.
Drugič, rodil se vama je otrok, ki je vajina skupna odgovornost. Hčerka potrebuje ustrezno nego, skrb in predvsem občutek, da je ljubljena. To ji lahko najbolje zagotovita ljubeča mati in oče, če sta ji le dovolj časa na voljo. Odsotnost očeta je torej upravičen razlog, da ste nejevoljni.
Tretjič, ste mati samohranilka. Imate finančne težave, kot ste napisali, in verjetno vam konec meseca ne ostane veliko denarja. Na drugi strani, sklepajoč po vaši pripovedi, ima vaš partner dosti prostega časa. Hobiji, s katerimi se ukvarja, pa najbrž tudi niso zastonj. Živi samsko moško življenje, brez obveznosti, takšnih, kot jih imate na primer vi. Enkrat na mesec vas obišče, se z vami pozabava in ko odide, se vrne v svoj »film«. Večino prostega časa torej prebije z nekom drugim, kajti ljudje smo družabna bitja in potrebujemo socialne stike. Ste se kdaj vprašali, ali vam je zvest?
Razumljivo je, da vam je dosti vsega in ste besni. Ko se slišita po telefonu, čustva jeze zlahka izbruhnejo in zgodi se prepir. Zaradi tega niste nezreli, kot se sprašujete, ampak je to naraven odziv. Vaš sum, da partner ne mara biti z vami, da ga otroci ne zanimajo in da ne želi odrasti, je utemeljen. Očitno gre za nezrelo osebo, ki ni (še) pripravljena prevzeti odgovornosti, kot ji jih nalagajo njena dejanja.
Upanje umre zadnje in vaše vztrajanje v tej zvezi (če jo sploh lahko tako imenujemo) ni posledica vaše neumnosti, kot se še sprašujete. Nasprotno, vodijo vas čustva in glede njih ste brez moči. Toda, vse skupaj traja že predolgo. Dve leti že poslušate izgovore in opravičila in tako ne morete več. V vas vre in začeli ste se spraševati, ali naj ga zapustite. Izkoristite zdaj to nakopičeno jezo in ustrezno ukrepajte. Bodite odločni in sklenite, da boste nekaj spremenili.
Svetujem vam, da z odločnimi dejanji najprej poskušate očeta svoje hčerke strezniti in spodbuditi k prevzemu odgovornosti, ki jih prinaša partnersko-očetovska vloga. Pričakujete lahko odpor, zato si najprej določite rok, do katerega ste še pripravljeni čakati na ugodno rešitev. Ko bo sklep v vas dozorel in se boste počutili dovolj trdno, ga pokličite in mu zagrozite, da ga boste zapustili, če ne bo v roku, ki ste si ga izbrali, spremenil svojih navad. Ne sprejmite njegovih izgovorov in pojasnil in ne pustite se omehčati! Povejte mu, naj vas ne kliče več oziroma da vas lahko pokliče le, če je sprejel vaše pogoje. Tudi ne odgovarjajte na njegova elektronska sporočila.
Verjamem, da bo to za vas zelo težka preizkušnja, zato vam svetujem, da si poiščete podporo. To bi vam lahko dala prijateljica ali bližja sorodnica/sorodnik, ki ji/mu zaupate. Pokličete lahko tudi na anonimni telefon za klice v stiski: štiriindvajset ur na dan vse dni v letu vas pričakujejo na številki 116 123, kjer vas bo sprejel(-a) prijazen(-na) in usposobljen(-a) sogovornik(-ca). Srečno!
