Hudo mi je za babi, razen mene je nihče od sorodnikov ne obišče več

Sem edini vnuk, ki še obiskuje babi, odkar je v domu. Imam jo rad, saj je zaradi službenih odsotnosti mojih staršev zame skrbela tja do desetega leta. Še zmeraj se veliko pogovarjava, tudi v dobro voljo me zna spraviti, zlasti v času izpitov, ko se mi od sedenja za knjigami že meša.

Boli me, ker se ati in teta obiskom izogibata. Zamerita ji, da ni marala deda. Bojim se tudi, da ju motijo spremembe na njenem obrazu, ki so po kapi morda res precej neprijetne na pogled. Nikoli se ne pritožuje, vem pa, da ji je hudo. Družinske zgodbe tudi sicer niso bile lepe, saj je bilo življenje z dedkom precej naporno. Je pa atiju in teti rad izpolnjeval najbolj nemogoče želje, babi pa se je zaradi tega ves čas jezila.

Od vas bi rad nasvet, kaj naj storim. Dobil sem štipendijo za doktorski študij v Švici. Kako naj pregovorim bratranca, starše in teto, da v moji odsotnosti na babico ne bodo pozabili?

Zdenko

Odgovarja Milena Miklavčič 

Že ob branju pisma sem bila prijetno presenečena zaradi naklonjenosti, ki jo čutite do babice, po najinem pogovoru pa še toliko bolj. Hvala tudi za družinske podrobnosti, ki ste mi jih zaupali, saj zaradi njih razmere v vaši družini nekoliko bolje razumem.

Ker vam je za babico mar, se počutite kot družinski črni raček. Nič hudega ni, če ne veste, ali so čustva, ki jih gojite do babice, zgolj izraz hvaležnosti ali pa gre za nekaj globljega. To, da je skrbela za vas v najbolj občutljivem obdobju otroštva, verjemite, pusti sledi. Ker imate srce na pravem mestu, je čisto razumljivo, da jo v zahvalo obiskujete, se z njo pogovarjate in ji skušate polepšati dneve, ki jih preživlja v domu za starejše. V družbi, v kateri živimo, ne manjka lepih besed in všečnih misli o odnosu do starostnikov, vendar nas življenje uči, da v praksi ni zmeraj tako.

Ko ste mi pripovedovali o svoji družini, sem lažje razumela tudi odnos vašega očeta in tete do babice. Na neki način je bil za marsikaj kriv dedek, ki je rad skakal čez plot. Slabo vest je prikrival s kupovanjem daril, saj je otroka razvajal in jima izpolnjeval želje, babica pa je bila zaradi tega jezna. Nekatera darila je skrila ali celo zavrgla, kar sta si zapomnila. Namesto da bi zamero usmerila proti očetu, ki je s svojim vedenjem povzročal težave, sta se jezila na mamo. Takšnih zgodb sem v življenju slišala veliko. Žal denar in darila pogosto zameglijo pravi pogled na resnico tudi znotraj družine. 

Vaša babica po kapi ni več takšna, kot je bila nekoč. Ne mara se gledati v ogledalu, zaradi sprememb na obrazu se izogiba ljudem, s katerimi se je nekoč rada družila. Nikoli se ne pritožuje, a to še ne pomeni, da ji ni hudo. Morda bi se kdo iz doma o teh težavah pogovoril z njo?

Po svoje morate vsaj deloma razumeti tudi očeta in teto. Morda ju je strah bolezni, morda ju obiski v domu za starejše opominjajo, da se starost in bolezen neizogibno približujeta tudi njima. Včasih lažje sprejemamo trpljenje tujcev kot trpljenje lastnih staršev.

Ob branju vašega pisma mi je v oči padlo še nekaj: veliko mladih podobno kot vi naredi napako, ker želijo postati nekakšni družinski mediatorji. Trudijo se popraviti stare zamere med starši, sorojenci in drugimi sorodniki, četudi ne poznajo ozadij. Želijo si, da bi se vsi razumeli in da bi se radi vračali pod domačo streho. Žal so družinske rane marsikje pregloboke, da bi takšna čarobna paličica sploh lahko delovala. Na vašem mestu bi po družinskih odnosih kljub molku, ki se ga bližnji oklepajo, še brskala.

Očeta in tete ne morete prisiliti, da bi imela babico rada in jo obiskovala. Lahko pa jima iskreno poveste, kaj si mislite o njunem obnašanju.

Pred vami je pomembno življenjsko obdobje. Štipendija za študij v Švici je velik uspeh in nanj ste lahko upravičeno ponosni. Če enako čutijo starši, bodo razumeli tudi vaše skrbi. Morda bo ta prelomni trenutek za vso družino dovolj velik razlog, da se nehajo otročje obnašati in tudi sami prevzamejo del odgovornosti za babico. 

Pred odhodom vam svetujem, da posnemite njene zgodbe. Povprašajte jo o otroštvu, mladosti, o ljudeh, ki so zaznamovali njeno življenje. Takšni spomini so neprecenljivi, saj nam pomagajo razumeti družinske travme in tudi razloge, zakaj se vzorci nesporazumov nezavedno prenašajo tudi na mlajše rodove. A tudi iz težav, ki jih imate, lahko potegnete nekaj dobrega: o njih se začnite pogovarjati, iščite rešitve. Molk je v takšnih zgodbah, kot je vaša, nevaren strup.

Če je le mogoče, babico naučite uporabe telefonske aplikacije za videoklice. Tako se bosta lahko videla in pogovarjala, četudi boste daleč stran. 

Za konec pa še odgovor na vprašanje, zakaj ste drugačni od drugih.

Čeprav pripadamo isti družini, smo si med seboj zelo različni. Razlikujejo se že bratje in sestre, kaj šele bratranci in sestrične. Pri vas opažam nekaj, kar danes ni samoumevno: empatijo. To je sposobnost, da začutimo drugega človeka in opazimo njegovo stisko. Prebrala sem, da se ta najbolj spontano razvije tam, kjer se ljudje veliko pogovarjajo, kjer otrokom ne govorijo samo, kaj morajo storiti, ampak jih tudi sprašujejo, kako se počutijo, kaj jih teži. Otrok, ki vidi mamo, kako obišče bolno sosedo, ali očeta, ki pomaga betežnemu sorodniku, se ne uči iz pridig, temveč iz zgleda. Včasih je ta močnejši od vseh besed. Pri vas je bilo ravno obratno, kar pomeni, da pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa, ne velja zmeraj.

Če bodo domači videli, da kljub odhodu v tujino najdete čas za babico, bodo morda začeli drugače razmišljati tudi sami. Če se to ne bo zgodilo, ne bodite razočarani. Empatija je seme, ki ne vzklije takoj, ko ga posejemo. Včasih se to zgodi šele takrat, ko sami postanemo stari, osamljeni ali bolni.

Še naprej ostanite takšni, kot ste. Vaša babica ima v vas nekaj, česar ji ne more dati nobeno zdravilo: človeka, ki mu je mar, ki ga resnično zanima, kako se počuti. Kot vidite, dragi Zdenko, sem vam – okoli riti v varžet, kot pravimo v Žireh – natrosila marsikaj, kar vam bo morda še kdaj prav prišlo.