Hčerki sta uspešni in zadovoljni, a še zmeraj se mi zdi, da bi bili bolj srečni, če bi me ubogali

Moja velika težava je, da zelo težko priznam, če se kdaj zmotim. V šoli sem dobila na ta račun kar nekaj ukorov. Ko sem se poročila in rodila dva otroka, sem postala še bolj kljubovalna, zlasti do tašče. S časom sem se nekako unesla, saj sem vmes hudo zbolela. Mož me je lepo prosil, naj v svoje dobro ubogam zdravnike, saj sem se pogosto jezila nanje, češ da nimajo pojma. V času okrevanja sta hčerki odrasli in nekako ušli moji kontroli. Sta zelo samostojni, precej navezani na moža, rekla bi, da bolj kot name. Dolgo sem se žrla, ker me nista poslušali in sta si izbrali drugo srednjo šolo, kot se je meni zdelo prav. Danes, ko sta že na univerzi, se mi še zmeraj zdi, da bi bili bolj srečni, če bi me ubogali, a trdita, da se motim. Njunih fantov ne poznam, saj ju domov še nista pripeljali, ker se bojita moje kritike. Te besede so me zelo prizadele. Mož me že nekaj časa spodbuja, naj se vzamem v roke. Sem res tako grozna, da se me najbližji izogibajo? V resnici si ne želim drugega, kot da bi bili vsi, ki jih imam rada, srečni.

Klementina

Odgovarja Milena Miklavčič

Hvala, da ste mi napisali pismo. Vidim, da vas to, kar se dogaja v družini, zelo boli in da si v resnici res želite, da bi bili vaši najbližji srečni, hkrati pa si težko priznavate, da se lahko tudi zmotite, saj ste navajeni, da se stvari obračajo po vašem. Zato se kar naprej vmešavate. Začelo se je že v šoli, nadaljevalo po poroki pri tašči, kasneje, ko ste zboleli, pri zdravnikih in nazadnje pri hčerkah. Ko ste bili hudo bolni, ste morali malo popustiti vajeti. Hčerki sta medtem odrasli in si izbrali svojo pot. Čutite, da sta se oddaljili, saj sta bolj navezani na očeta, kar vam ni prav.

V oči so mi padle tri stvari: hočete imeti svoj prav, želite, da vas ubogajo, po potrebi pa bi še mičkeno izsiljevali. Pohvalno pa je, da kljub napakam, ki so postale moteče tudi za vas, mož še ni obupal. To lahko tudi pomeni, da ni tako hudo, kot mislite, da je. Lahko pa ima mož trdo kožo, da sproti odbije vse puščice, ki z vaše strani priletijo vanj?

Malo za šalo, malo zares bi vas lahko posedla tudi med »kavč komentatorje«, ki se razumejo na vse, hkrati pa bi reševali svet z levo roko.

Zakaj vas starši niso prizemljili že v otroštvu, ne poveste. Dobila sem občutek, kot da jim je bilo všeč, ko ste namesto njih »porihtali« še brate in sestre ter sorodstvo. Učitelji so vam pisali ukore, na katere ste bili celo ponosni.

Kasneje se vam je tašča, ker ni želela prilivati olja na ogenj, raje umaknila izpod nog. Kaže, da je mož eden tistih, ki se najbolje počutijo, če ima partner vajeti v rokah. Ima zahtevno službo in zato verjamem, da je bila zadnja stvar, ki bi mu padla na pamet, da bi s trdo roko vodil tudi družinsko življenje.

PREBERITE ŠE -> Pastorek me vlači po sodišču

Včasih se bolezen pojavi kot nekakšna sreča v nesreči, saj pripomore, da začnemo na marsikaj gledati drugače. Sprva ste mislili, da boste tudi zdravnike imeli pod komando. Zelo hitro so vam povedali, da to ne bo šlo. Danes, ko imate z boleznijo nemalo bridkih izkušenj, spoznavate, da res ni bilo prav, ko ste jim postavljali svoje »diagnoze«.

V vaši odsotnosti je tašča skrbela za vnukinji in gospodinjstvo. Sami pri sebi ste še zmeraj prepričani, da bi bili hčerki srečnejši, če bi pri izbiri poklica poslušali vas, a to modrost na srečo raje obdržite zase.

Pred časom sta vam povedali, da sta zaljubljeni, a njunih fantov še niste videli. Menda se vas malo bojita. To vas je prizadelo, saj si ne želite drugega, kot da bi bili srečni vsi, ki jih imate radi.

Odnosi v družini niso ravno rožnati. Do vas so vsi sicer zelo prijazni, a imate občutek, da se vašega »jaz imam zmeraj prav, vi se pa motite« nekako bojijo. Mož vas podpira, a koliko časa bo še zdržal? Življenje ob človeku, ki je prepričan, da vse ve najbolje, ni ravno rožnato. Zdi se mi celo, da je lahko zelo osamljeno.

Sprašujete se, kako bi se spremenili. Žal ne obstaja čarobna tabletka, se pa rešitev skriva v vas, v vašem srcu in malih sivih celicah. Sprememba zacementiranih navad zahteva ogromno dela in truda. Prvi korak v pravo smer je bil že narejen, ko ste mi pisali in priznali, da morda le niste nezmotljivi.

Ker ste čez dan, ko pridete iz službe, zaradi moževe odsotnosti veliko sami, lahko začnete pisati dnevnik. Najprej se osredotočite na otroštvo. Poskusite se spomniti situacij, ko ste, če temeljito premislite, ravnali narobe, domači pa so vam pogledali skozi prste. Iz besednega zaklada odstranite besede, s katerimi drugim očitate napake. Namesto njih uporabite: »Oprosti, imaš prav, res sem pretiravala!« »Se lahko pogovorimo?« »Rada bi slišala tudi vaše mnenje.«

Ko se mož vrne domov, mu prisluhnite in ne analizirajte poslovnih odločitev v njegovem imenu. Dela, ki ga opravlja, verjetno že zaradi drugačne izobrazbe ne poznate dovolj. Spodbujajte ga, da se razgovori, vam kaj potoži, morda celo prosi za nasvet. Mogoče bo sprva težko prijazno poslušati, a se je vredno potruditi. Lahko se tudi stisnete k njemu in ga prosite, naj vas vsakič, ko boste prestopili mejo, opozori, ne pa da se, ker ne mara prepira, umakne v drug prostor in vas pusti samo.

PREBERITE ŠE -> Babice in dedki ne upoštevajo dogovorov

Če ste bili do zdaj pri bližnjih navajeni kritizirati vse, od pričeske do kuhanja, izbire avtomobila, poslušanja glasbe, če ste zmeraj imeli svoj prav in zadnjo besedo, če ste sebe postavljali na piedestal kot človeka, ki se nikoli ne zmoti, bo »prešolanje« nekaj časa zelo težko. Imam prijateljico, ki izdeluje najslajše torte pod soncem. Ni ji bilo lahko, ko je izvedela, da bo zaradi diabetesa tipa 1 odvisna od inzulinske črpalke. A je stisnila zobe in zato je tudi sladke dobrote, ki jo že vse življenje obkrožajo, ne ganejo več. Tudi zaradi nje si upam reči, da nam sprememb, ki na novo obogatijo naše življenje, ne predpišejo z zdravniškim receptom, poiskati jih moramo v sebi.