Hčerka ima nemogoč značaj, podedovala ga je po moji mami

Tri hčere so že odrasle, imajo družine, tudi vnuki so nama z možem v veliko veselje. Je pa srednja po moji mami podedovala zelo negativno lastnost: rada ukazuje. Če ni po njenem, postane zadirčna in nesramna. Včasih imam občutek, da se je tudi zet malo boji, a ga ne sprašujem, ali je to res.

Lani se je starejša hčerka po mučni ločitvi ponovno poročila. Z družino bivšega je ohranila stike, enako midva z možem, zato sem jih povabila na praznovanje šestdesetletnice. Srednja hčerka mi je ukazala, naj vabilo prekličem. Ker ga nisem hotela, je na praznovanje ni bilo. Res ne vem, kam takšno obnašanje pelje, saj se bojim, da bo zakuhala še kakšen špetir. Nerodno mi je pred ljudmi, saj bom na koncu koncev sokriva, ker je nisem dobro vzgojila.

Se pa zavedam, da tudi njej ne bo lahko. Moja mama je zadnje leto preživela v domu za starejše. Še danes mi kdo reče, kako so se oddahnili, ko je umrla. Res si ne želim, da bi šla hčerka po podobni poti in je ljudje ne bi marali.

Angelca

Odgovarja Milena Miklavčič

Draga Angelca, iz vašega pisma veje velika stiska, pa ne zato, ker svoje hčerke ne bi imeli radi, temveč zato, ker vam je zelo pri srcu. Kadar nas prizadene tuj človek, zamahnemo z roko in gremo naprej, ob lastnem otroku, ki smo ga nosili pod srcem, ob njem bedeli, ko je bil bolan, ga učili prvih korakov in se zanj bali bolj kot zase, pa je drugače. Vsi, ki imamo otroke in smo se že kdaj znašli v podobni zagati, točno vemo, o čem govorite.

Starši se, ko nastopijo težave, pogosto tolažimo: »Ta otrok je čisto po dedku.« Ali pa: »Po babici je podedoval trmo.« Drži, da nekatere lastnosti prinesemo s seboj na svet, a prej ali slej odrastemo in moramo za svoje ravnanje prevzeti odgovornost.

Tudi v vaši družini že lep čas velja, da je srednja hčerka v marsičem podobna vaši mami. Pišete, da sta obe zadirčni in ukazovalni. V domu so si celo oddahnili, ko je umrla, zato verjamem, da vas je strah, da bi ljudje zaradi nemogočega obnašanja tudi hčerki obrnili hrbet.

Na splošno si vsi želimo, da bi bili sprejeti in da bi nas imeli radi. Žal pa si z nemogočim obnašanjem pogosto sami podiramo mostove, potem pa se čudimo, zakaj ni nikogar, s komer bi se lahko podružili in pokramljali. Še posebej »zateženi« so tisti, ki se brez potrebe vtikajo v tuje zadeve, delijo nezaželene nasvete in za povrh zahtevajo, da je vedno po njihovo. Takih ljudi skoraj nihče ne mara, ne za mizo ne za klepet. Raje si ne predstavljam, kako ukazujejo v najbolj intimnih trenutkih! 

Iz izkušenj lahko zapišem, da je njihova največja težava ta, da sploh ne opazijo, kaj s svojim nemogočim obnašanjem povzročajo. Če se jim postavijo po robu, to razumejo kot neodpustljiv napad nase, takrat pa vrag vzame šalo. 

Kaj sploh lahko naredi mama? O tem smo se pogosto pogovarjali. Svoji odrasli hčerki ne morete dopovedati nečesa, česar sama noče slišati. Saj to veste, kajne?

Stati na različnih bregovih in se mirno pogovarjati je ena najtežjih lekcij starševstva, ki doleti skoraj vsakega od nas. Ko so otroci majhni, verjamemo, da jih bomo z zgledom, pogovorom in ljubeznijo oblikovali v dobre ljudi. Potem odrastejo in začnejo hoditi po svojih poteh, na katere nimamo več vpliva. Nekaj pa nam vseeno ostane: še zmeraj jim lahko postavljamo meje. Ko vam je hčerka ukazala, da prekličete povabilo ljudem, ki ste jih želeli imeti ob sebi na praznovanju, ste storili prav, da je niste ubogali. Rojstnodnevno slavje je bilo vaše, kar pomeni, da ste lahko povabili vsakega, ki ste ga želeli. Če bi popustili, bi ji s tem sporočili, da lahko o vašem življenju odloča zmeraj, ko ji pade na pamet. Saj poznate tisto misel, ki jo v takšnih primerih privlečemo na dan: ponudili smo prst, pa so nas zagrabili za celo roko! Rečeno po domače, tisti, ki želi nadzorovati druge, bo po prvi zmagi zahteval še drugo in tretjo. Že jutri bi se lahko zgodilo, da bo odločala, s kom lahko govorite po telefonu, kakšen barvni odtenek las si boste izbrali, kam boste odšli na počitnice ... Seznam bi se vedno bolj daljšal, vi pa bi bili iz dneva v dan bolj nesrečni.

V nobenem primeru pa vam ne bi svetovala, da se s hčerko prepirate. Bodite prijazni, a odločni. Ko boste zavrnili njene poskuse komandiranja naslednjič, to storite brez odvečnih razlag. Ljudje, kakršna je ona, radi izzivajo. Če jim nasprotujemo z enako ostrino, dobijo občutek, da se jih bojimo, če pa mirno ponavljamo svoja stališča in jih ne spreminjamo, prej ali slej ugotovijo, da se zaletavajo v trdno zapahnjena vrata.

Iz vašega pisma razberem, da imate radi vnuke, hkrati pa čutite do zeta veliko spoštovanje. Zavedate se, da bi kdo drug že zdavnaj pospravil stvari v kovčke in odšel drugam. To je zelo lepa gesta, marsikatera mama bi krivdo za nemogočo hčerko prevalila na njenega moža. 

Še nekaj je pomembno: veliko staršev naredi napako, ker iz strahu pred konflikti raje molčijo. Potem se v njih nabirajo jeza in zamere, dokler nekega dne, ko je najmanj treba, ne izbruhnejo.

Vsakemu od nas življenje prej ali slej nastavi ogledalo. Nekomu pri štiridesetih, drugemu pri šestdesetih, najdejo se tudi srečneži, ki tega trenutka nikoli ne doživijo. Premalo se zavedamo, da ima življenje to nenavadno sposobnost, da nas lahko vzgojna palica ošvrkne na kakšne druge načine.

Morda bo tudi vaša hčerka nekoč ugotovila, da ni vse, kot bi moralo biti. Se bo to zgodilo, ko jo bodo tisti, ki ji kaj pomenijo, začeli zapuščati?

Vesela bom, če boste ostali takšni, kot ste. Imejte radi svoja dekleta, a se jim ne pustite komandirati. Naj bo vaš dom zmeraj odprt zanje in tudi za vnuke. A ne pozabite: materinska ljubezen v nobenem primeru ni povezana s podrejenostjo, še manj s strahom. Prizemljeni starši smo pripravljeni, da nas otroci kdaj pa kdaj tudi razočarajo. A prava ljubezen pomeni, da jih sprejmemo takšne, kakršni so, hkrati pa ne dovolimo, da bi teptali naše dostojanstvo. Zavedam se, da je lažje deliti dobronamerne nasvete, kot jih živeti v praksi. A vse se da, če se hoče, boste videli!