Grem si tako na živce, da ne vem več, kaj naj sama s sabo (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Pozdravljeni,

pišem vam, ker si grem tako na živce, da ne vem več, kaj naj s sabo. Stara sem okrog 40, imam družino, otroci so že kar veliki, delo ni preveč zahtevno in mi gre precej dobro, partnerski odnos je povprečno dober oziroma slab. Osnovne stvari imam torej urejene in nimam razloga, da bi se pritoževala. Pa vendar sem obupno utrujena. Utrujena grem spat in se utrujena zbudim. Manjka mi energije, še bolj pa življenjske radosti. Pogosto sem zadirčna, nimam potrpljenja.

Težko se spravim k stvarem, tudi tisto, kar me je včasih veselilo, me ne veseli več. S partnerjem živiva drug mimo drugega, bolj sva cimra kot partnerja, vendar nihče nič ne reče. Otroci živijo kot v hotelu. Sicer se šolajo, preostali čas pa so na računalniku. Počutim se, kot da me ni. Če kaj rečem, dobim nazaj zadirčnost in slabo voljo, zato sem nehala govoriti.

Potegnila sem se vase in zgolj še pospravljam in servisiram vse skupaj. Ne želim biti takšna. Nisem zadovoljna ne s sabo ne s svojim življenjem. Ne želim, da imajo moji otroci v spominu mamo, ki je vedno zgolj negodovala. Tudi ne želim, da bo moj partner nekega dne odšel z drugo, ki bo bolj prijetna in sveža. Počutim se prežvečeno, prazno in sitno. Samo dajem, mene je vedno manj, ob tem pa očitno nihče ni niti srečen niti zadovoljen.

Ne vem, kako naj se rešim iz začaranega kroga negodovanja, nizke energije in praznine. Vesela bom vašega nasveta.

Tina

Odgovarja Tjaša M. Kos, psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti

Draga Tina, izgorelost se lahko priplazi tiho. Marsikdo se počuti praznega, brezvoljnega, notranje napetega ali otopelega. Našega notranjega sveta ne merimo z grami in metri, temveč ga doživljamo prek naše subjektivne realnosti. Teža, ki jo doživljate, je vsekakor velika in pomembno je, da ji prisluhnete. Na daljavo je nemogoče postavljati diagnoze. Pomembno se mi zdi, da težave jemljete resno in si prisluhnete. Prvi korak bi bil, da pri zdravniku pogledate kri in osnovne zdravstvene parametre. Prav mogoče je, draga Tina, da se je podrlo hormonsko ravnovesje, glikemični indeksi, krvna slika ... Spomladanska utrujenost je pogost pojav in preden se začneva ukvarjati s psihološkimi vidiki, je vedno dobro najprej temeljito pregledati telesne vzroke.

V znanosti in strokovni psihoterapiji velja priporočilo, da se najprej posvetimo najpreprostejši razlagi in iščemo rešitve, ki vključujejo najmanj dejavnikov. Najpreprostejša razlaga je, da ste izčrpani. Družina, delovne obveznosti, gospodinjstvo in verjetno še kaj – vse to so drobni in večji kamni, ki polnijo našo življenjsko bisago. Če smo neprestano pod določenim pritiskom, ob tem pa naše življenjske posode nič ne polni, ostajamo čedalje bolj prazni.

Upoštevati moramo, da smo danes običajno pod mnogo večjimi pritiski, kot so bili ljudje kadarkoli prej. Dobršen del teh pritiskov so naši notranji imperativi. Menimo, da moramo biti uspešni, mladi, »sveži«, ves čas lepi in dobre volje. Na ženske je ta pritisk še posebno velik. Ne le da morajo biti enako uspešne kot moški, ob tem morajo biti še lepe, zabavne, nežne, prikupne, ustrežljive, močne in poslovno sposobne, vestne gospodinje, dobre mame, v postelji pa seksi ljubice … Idealizirane podobe ženskosti, ki jih prinašajo družbena omrežja, so strup za naše notranje zadovoljstvo, saj jih ni mogoče doseči.

PREBERITE ŠE -> Dovolila sem si spet zaživeti, brez obtoževanja, kakšna nemoralna packa sem

K tej obremenjenosti prištejmo še stalno bombardiranje z dražljaji. Časa, da zadihamo in začutimo sami sebe, ter časa, da resetiramo živčni sistem, preprosto ni. Tišina, sproščenost, notranji mir in harmonija so stanja duha, ki jih naš živčni sistem ob vsej stimulaciji sploh ne pozna več.

Ob vse te napore morava prišteti pomanjkanje pohval in potrditev. Vaša prizadevanja izzvenijo v prazno. Od soproga očitno ne dobite potrditev, otroci pa imajo svoj digitalni svet. Nič čudnega, da se je vaša bisaga izpraznila, iz nje pa ne morete dati ničesar.

Zato jo začnite polniti sami, ne čakajte na moža in otroke, na kolege in čudež. Vzemite odgovornost za svoje življenje v svoje roke.

Poskusite z nežnostjo do sebe. Vsak dan naredite nekaj lepega zase. Začnite ustvarjati življenje okoli svojih potreb, ne toliko okoli potreb drugih. Pol ure hitre hoje, po možnosti po soncu, bo naredilo čudeže. Poskrbite, da dovolj spite, da zdravo jeste in veliko pijete. Poskusite si narediti majhno veselje, podarite si nekaj časa brez elektronskih medijev in kakšen klepet z dobro prijateljico več. Pa nekaj obveznosti na dan manj …

Skušajte notranjo samokritiko nadomestiti z razumevanjem in sočutjem, z nežnostjo in empatijo do sebe. Večkrat se vprašajte, kaj potrebujete, kaj si želite, in si poskusite priti v teh stvareh naproti.

PREBERITE ŠE -> Draga Melita, ves čas se ukvarjam s tem, kaj si drugi mislijo o meni

Gibanje zunaj, sonce, srečanja s prijatelji, dobra hrana in primerni intelektualni izzivi vam bodo pomagali, da boste spet zacveteli v svoji življenjski zgodbi. Potrebujete pa nekaj časa in potrpljenja. Ne pričakujte čudežev. Izčrpanost se je gradila dolgo časa in nekaj časa boste potrebovali, da jo odpravite.

Če bi se to stanje še naprej vleklo ali postajalo slabše, se oglasite pri strokovnjaku, zdravniku, psihologu, psihoterapevtu, in poiščite strokovno pomoč. Nima smisla trpeti, če obstajajo rešitve. Srčno upam, draga Tina, da vam bodo te vrstice v spodbudo. Verjamem v vas in vam želim vse dobro na vaši poti.