Najprej poskrbite za zdravje hčerke, potem razmišljajte o ukrepih zoper duhovnika

Vaše vprašanje me je presenetilo. V situaciji, v kakršni se je znašla vaša hčerka, bi morali misliti predvsem na to, kako ji pomagati iz duševnih stisk, v katerih se je znašla, in v to usmeriti vso svojo energijo.

Strah pred sramoto pa je – oprostite izrazu – tipičen problem malomeščanov, ki jim je pomembnejša njihova izumetničena javna podoba kot lastno (duševno) zdravje in osebno zadovoljstvo.

To, kaj si mislijo sosedje in krajani, bi morala biti v dani situaciji res vaša zadnja skrb.

S tem pa seveda nočem reči, da zoper duhovnika ne ukrepajte. Če je to, kar pravite, res (težko pa boste to dokazali), gre za zelo žalosten primer, saj bi morali biti prav duhovniki zadnji braniki etičnosti in – še posebno v manjših krajih – prvi, ki bi morali zaščititi spovednike, ki jim zaupajo svoje najgloblje skrivnosti.

Duhovnikovo ravnanje je tudi protipravno in bi bilo lahko kaznivo dejanje v skladu s 142. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

Ta zakonska norma namreč določa, da se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, če duhovnik neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel pri opravljanju svojega poklica. Pregon se začne na zasebno tožbo.

Obstaja sicer izjema, da se duhovnika ne kaznuje, če bi izdal skrivnost zaradi splošne koristi ali upravičenega interesa javnosti ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakor ohranitev skrivnosti ali če je z zakonom določena odveza dolžnosti varovanja skrivnosti.

Vendar pa gre tu za druge primere (denimo za izdajo kaznivega dejanja ali pa za izdajo namere, da se pripravlja kaznivo dejanje).

V vašem primeru seveda ne gre za to. Lahko celo rečem, da je duhovnikova krivda še toliko večja, saj je izigral zaupanje mladega človeka v duševni stiski, zato je ukrepanje primerno.

Vam pa še enkrat polagam na srce, najprej poskrbite za zdravje hčerke, ki potrebuje pomoč takoj, in razmišljajte o ukrepih zoper duhovnika kasneje.

To je namreč tu bistveno manj pomembno.