Dovolila sem si spet zaživeti, brez obtoževanja, kakšna nemoralna packa sem

Vdova sem postala že pri dvaintridesetih letih. To so bili trenutki, ki jih nikomur ne privoščim, saj sva imela z možem zelo lep zakon. A tisto, kar je sledilo, je počasi ubijalo tudi mene. Ker smo živeli na vasi, v bližini njegovih sorodnikov, sem bila stalno pod kontrolo. Če nisem gledala v tla in imela objokanih oči, so govorili, poglej jo, že išče.

Nekoč so me obiskale sošolke in sošolec s fakultete. Ni minilo pet minut, ko je z nekim izgovorom prišla tašča, tast pa mi je naslednji dan podrobil, da če bi bila moški, bi ta obisk še razumel, ker imajo oni »svoje potrebe«. Bolj me ne bi mogel užaliti, a prav taščin obisk je kriv, da je začel omenjeni sošolec malo bolj skrbeti zame. Včasih me je poklical, me po službi povabil na kavo in mi našel delavce za nedokončano hišo. Šele po kakšnih dveh letih sem bila sposobna v tej skrbi zame videti še kaj več. Novih čustev me je bilo strah, celo zgrozila sem se sama nad seboj in se obtoževala, kakšna nemoralna packa sem.

Veliko so mi pomagale že omenjene sošolke, ki so me bodrile in mi stale ob strani, ko sem pet let po moževi smrti »izdala« njega, njegove starše in tudi očeta svojih otrok. Vsaj tako so mi govorili. Na veliko srečo sta otroka novega očeta lepo sprejela in tudi to je šlo marsikomu v nos. Preselili smo se drugam in lahko rečem, da sem danes srečna, ne da bi imela zaradi tega slabo vest.

Mira

Najprej naj zapišem nekaj zelo preprostega, pa vendar pomembnega: človek, ki pri dvaintridesetih letih izgubi moža, ne izgubi samo partnerja. Izgubi tudi občutek varnosti, razblinijo se mu načrti za prihodnost, vsakdanje drobne navade, ki jih je z nekom delil, pa se skupaj s pokojnikom znajdejo v krsti. Marsikdo, ki tega ni doživel, si sploh ne zna predstavljati, kaj pomeni ostati sam s spomini, z otroki in z ljudmi, ki nimajo čisto nobenega razumevanja, le gledajo, kaj narediš narobe. Ker imam rada primerjave, bom eno dodala: življenje po veliki izgubi je kot hiša, ki jo zajame požar. Za njim ostanejo pepel in ruševine. Šele s časom začnemo iskati posamezne zidake. Nekaj jih moramo zavreči, ker so preveč poškodovani, zato je treba kupiti nove. Hiša, ki na ruševinah ponovno zraste, ni več ista, a je še zmeraj naša. Lahko je celo boljša, saj imamo pri gradnji določene izkušnje. Nikomur se ne izneverimo, če je celo malo drugačna, saj je pomembno življenje, ki ga zaživimo v njej. Podobno se dogaja s srcem, ki ga tragični dogodki spremenijo v ruševine, a si s časom ponovno opomore.

Ko sem poslušala pričevanja žensk, sem slišala, zlasti med starejšimi sogovornicami, tudi takšne zgodbe. Pogosto so dejale, da jih ni toliko prizadela in ranila moževa smrt, čeprav je bila boleča, kot odnos okolice. Podobno kot vas so jih začeli nadzorovati, namesto podpore so poslušale očitke, kadar so niso obnašale po »vaškem protokolu«.

Ne vem, kako je pri drugih narodih, a Slovenci ponekod zelo vztrajno negujemo prepričanje, da mora vdova ostati zvesta pokojnemu možu do zadnjega dne življenja. Premalo se zavedamo, da ste moža izgubili, niste ga pa zapustili ali zavrgli, kar je velikanska razlika.

Veliko vdov se zaradi ljubega miru prilagodi pričakovanjem okolice, zato se dogaja, da se ustrašijo samih sebe, ko prvič začutijo, da jih nekdo znova zanima. Čustva doživljajo kot izdajstvo.

PREBERITE ŠE -> Starši mi ne očitajo, da ne vem, kdo je oče mojega otroka, a zdi se mi, da se jim gnusim

Vaš prvi zakon je bil lep, in to ste v pismu večkrat poudarili. Tega vam ne more nihče vzeti, še več: na podlagi izkušenj lahko preudarneje gradite novo prihodnost.

Ljudje si pogosto lastijo pravico soditi o življenju drugih. Včasih zato, ker jim je dolgčas, ali pa zato, ker so se zacementirali v svojih mehurčkih, iz katerih ne najdejo poti na sveži zrak.

Še posebej me je zabolel tastov stavek, ko je rekel, da bi še razumel vaše druženje z mešano družbo, če bi bili moški, ker imajo oni pač svoje potrebe. To je tipičen primer dvojnih meril, ki so se jih ženske naposlušale skozi stoletja. Recimo, da vidim pred očmi rdečo cunjo, kadar naletim na takšna dvojna merila.

Moram pa pohvaliti vaše sošolke, ki vam stojijo ob strani. Včasih nas podprejo ljudje, ki niso z nami v krvnem sorodstvu, a jim je kljub temu mar za nas.

Človek, ki ostane sam proti vsem, težko zdrži vse sorte pritiske, tudi s strani tistih, ki jih izvajajo z najboljšimi nameni.

Zanimivo se mi zdi, kako sta se s sošolcem začutila, začela prijateljevati in kako sta si bila iz dneva v dan bolj blizu. Ljubezen največkrat ne pride z velikimi besedami, ampak z majhnimi, tudi praktičnimi dejanji ter z veliko potrpežljivosti.

PREBERITE ŠE -> Mož res ni nadležen, saj večino časa prespi v svojem kabinetu

Kar nekaj časa ste se spraševali, komu ste z novo zvezo sploh škodovali. Pokojnemu možu ne. Če je bil dober človek, bi si verjetno želel, da ne ostanete sami. Otrokoma tudi ne. Sami ste napisali, da sta novega očeta lepo sprejela. Otroci zelo hitro začutijo, ali je nekdo dober človek ali ne. Če sta ga sprejela, to pomeni, da se ob njem počutita ljubljena in varna. Zelo blizu mi je misel, ki so mi jo nekoč povedali: ljubezen ni nekaj, kar bi nam bilo dano v omejenih količinah. Da je to res, spoznamo na zelo preprost način: včasih se nam zdi, da je naše srce popolnoma prazno, a iz nekih nepojasnjenih razlogov se ponovno odpre in zacveti. Prej ali slej boste razumeli, da v njem še zmeraj nosite spomin na pokojnega moža, hkrati pa se lahko veselite, ker lahko ljubite novega partnerja. Razlaga, zakaj je tako, je vsaj zame zelo preprosta: en in drugi predstavljata dve različni zgodbi v istem življenju.

Nikoli ne vemo, kaj nas v življenju še čaka. A če živimo tako, da bomo ugajali okolici, se bo zmeraj našlo kaj, da se bomo počutili krive.

Zelo pomembno se mi zdi, da ste se končno odločili za selitev. Včasih je edina pot do miru ta, da se umaknemo iz okolja, kjer nam pijejo kri.

Ob koncu pa bi vas prosila za samo še za eno stvar: nikoli več ne dovolite, da bi vam kdo vzbujal občutek, da ste naredili nekaj sramotnega. Nasprotno, sprejeli ste to, kar vam je podarilo življenje samo: vstali ste in šli naprej.