Domov grem nerada, počutim se kot stara teta, ki so je veseli le zaradi daril

Bližajo se decembrski prazniki, ki jih bom tokrat preživela sama. Spomladi se je poročila še zadnja najboljša prijateljica, s katero sem se družila in hkrati upala, da bova ostali tesno povezani še vrsto let. Njeno poroko sem zato občutila kot izdajstvo.

Tudi sicer me nenačelnost zelo moti, saj jih je vedno več, ki eno govorijo, drugo pa potem živijo in delajo. Domov grem nerada, saj se ob sestrini družini počutim kot kakšna nekoristna stara teta, ki so je veseli le zaradi daril, ki jih prinese. Stara sem dvainštirideset let, vikend žuriranja so se mi uprla, saj srečujem ene in iste ljudi z enimi in istimi praznimi pogovori. O sebi in svojih težavah se ne morem z nikomer od njih pogovarjati, vsako mojo besedo obrnejo na zafrkancijo.

Resnično mi je žal, da sem nasedla vrstnicam, s katerimi smo se že v času študija zaklele, da bomo spreminjale svet. Ko je prišel pravi trenutek, so požrle besedo, jaz pa sem žalostno izvisela.

Roberta

Odgovarja Milena Miklavčič:

Med prebiranjem vašega pisma me je večkrat zabolelo pri srcu predvsem zaradi občutka zapuščenosti in razočaranja, ki ga nosite v sebi.

Tolaži pa me splošno znana misel, da ta občutek zbledi, ko imamo ob sebi ponovno nekoga, s katerim si delimo nepozabne trenutke, ki jih ustvarja bližina. Ko nam zmanjka kruha, stečemo ponj v trgovino, ko pade mrak, prižgemo luči, ko nas zebe, si oblečemo jopico. Ko smo osamljeni, je edini način, da se bolje počutimo, da si poiščemo družbo.

Precej podrobno pišete o tem, kako ste v mladosti z vrstnicami verjele, da boste spreminjale svet. Besede mi zvenijo znano, morda zato, ker se mi zdi, da smo šli skozi takšno obdobje skoraj vsi, morda le na malo drugačen način. Z leti spoznamo, da svet najbolj preoblikujejo tisti, ki vztrajajo pri drobnih, človeških dejanjih – v prijaznosti, vrednotah, poštenosti, v tem, da ostanejo zvesti sebi. Ker ste med tistimi, ki niso požrli besede, ste s tem že spremenili del sveta, čeprav tega ne vidite.

Razočarani ste, ker prijateljice, ki so nekoč skupaj z vami prisegale na velike ideje, živijo zelo drugače. To se vam ne zdi prav. Celo smilijo se vam, ker so se ujele v vsakdanji življenjski ritem, ki se mu zaradi družine in obveznosti nenehno prilagajajo. Vaša zvestoba sebi in mladostnim idealom, tako menite, deluje v primerjavi z njimi pokončno in načelno, zato se njihovi družbi izogibate, če se le morete.

PREBERITE ŠE -> Slovenka o odnosu z narcisom: Po koncu zveze je sledilo najhujše obdobje

Žal ima vaša drža visoko ceno: osamljenost. Vedno bolj pogrešate bližino, pogovor, občutek pripadnosti. Tega ne more nadomestiti noben vikend žur in noben klepet ob malici. Kako krmariti med ideali in stvarnostjo? V življenju je zelo pomembno, da znamo izbrati drugo pot, če ugotovimo, da tista, po kateri hodimo, ne vodi nikamor. Nekaj podobnega bi svetovala tudi vam. Vem, da je občutek, da rešujete svet, sila prijeten, a verjemite, da je napočil čas, da kaj storite tudi zase.

V preteklosti ste počeli marsikaj, kar pomeni, da vam idej ne manjka. Kaj pa če bi za začetek poskusili svojo samoto preoblikovati v nekaj koristnega? Ne bežite več pred njo, ampak ji dodajte vsebino, ki vam bo nudila vsaj malo veselja in zadovoljstva: pisanje, risanje, prostovoljstvo, delo z živalmi, zeliščarstvo, učenje jezikov, ples, glasba, skratka vse, kar bogati dušo in srce. Svet postane drugačen, ko ne čakamo, da nas povabijo vanj, ampak ga soustvarimo po svoje.

Z leti sem spoznala, kako pomembno je, da imamo ob sebi človeka, ki nas spomni, da nobena stvar, ki se nam zgodi, ni tako slaba, da ne bi bila tudi za nekaj dobra. Zelo koristen je tudi odklop od družbenih omrežij, kjer se dnevno prelivajo neskončna morja umetne sreče. Vsi so nasmejani, vsi imajo za seboj najboljše počitnice, najlepše praznike doslej. A resnično življenje zlepa ni tako kičasto.

Drži, precej ljudi bo tudi letos sedelo za bogato obloženo novoletno mizo, polno smeha in nepozabnih trenutkov. Drugi bodo šli raje spat, da bi ubežali praznini. Tretji bodo, tako kot vi, dovolj pogumni, da bodo priznali, da jih to, kar jim namenja usoda, boli.

Praznike lahko preživite tako in drugače. Vklopite domišljijo, pa bo šlo. Povabite sosedo, ki je prav tako sama. Specite kaj sladkega in to nesite v dom ostarelih ali pa med mlade, ki bodo rajali na dvorišču vašega bloka. Vsako takšno dejanje vas bo napolnilo z zadovoljstvom, ki bo več vredno kot tisoč vljudnostnih nasmehov na zabavah.

Omenjate, da greste neradi domov, ker se ob sestrini družini počutite kot nekoristna teta. Razumem vas. Družinski odnosi znajo biti kruti, čeprav to ni njihov namen. Za vas neprijetni vlogi »tete z darili« dodajte drugačno vsebino: postanite oseba, ki zna poslušati, svetovati, povedati zgodbo, nasmejati. Takšno si vas bodo zapomnili bolj kot vaša darila.

PREBERITE ŠE -> Kako pri partnerju prepoznati prazne obljube?

Sicer pa pri dvainštiridesetih še zdaleč ni konec mladosti, na srečo je to začetek zrelosti. Morda je tudi za vas napočil trenutek, da poskrbite zase, pa ne zato, ker bi morali, temveč ker si to zaslužite. Svojo bolečino, skrbi in osamljenost poskušajte spremeniti v nekaj koristnega.

Morda se vam bo, ko boste začeli ukrepati, še kdaj zdelo, da je jutrišnji dan enak današnjemu, a nič zato. Razlika bo že v tem, da boste o mojem pisanju razmišljali. Morda se boste ob njem jezili, morda vam bo dal krila. Morda boste tudi sami doumeli, da je vsebina silvestrske noči odvisna predvsem od vas.

Svet se sam od sebe še nikoli ni spreminjal. Ljudje smo tisti, ki to počnemo. Z veseljem bi vam odstopila delček svojega optimizma, ki me na vsakem koraku nagovarja, da je treba zlasti takrat, ko se nam zdi, da se življenje vrti v napačno smer, narediti vse, da kolo sreče obrnemo v svojo korist.