Čeprav imam svoj dom in prijatelje, hči hoče, da se preselim k njej

Pozdravljeni,

že vrsto let živim sam na vasi. Moji prijatelji so moji sosedje, ki so zelo skrbni in mi veliko pomagajo. Veliko smo skupaj, dobimo se na kavi čez dan ali ob večerih, občasno tudi drug drugemu skuhamo kosilo, skratka, lepo nam je.

Se je pa moja hči pred časom preselila v Avstrijo. Tam je dobila dobro službo in odšla ter si ustvarila življenje čez mejo. Problem je, ker jo zelo skrbi zame. Misli, da sem zato, ker živim sam, osamljen. Predlagala je celo, naj se preselim k njim, da si bomo bližje.

Sicer me je njen predlog ganil, a iskreno povedano si selitve res ne želim. Menim, da sem prestar za tako drastično spremembo okolja, sploh pa sem tu, kjer živim, res srečen, to je moj dom. Verjamem, da ona misli, da sem osamljen, a to je samo njeno mnenje. Ne vem, kaj naj naredim, prosim, svetujte mi.

Pozdravljeni,

hvala za vaše zanimivo pismo, ki je dober primer tega, kako lahko imata dve osebi, četudi v sorodu, zelo različen pogled na isto stvar. Vaši hčerki se zdi to, da živite sami, težava, skrbi jo za vas in misli, da ste osamljeni in trpite. Rešitev vidi v tem, da bi se preselili k njim in bili tako ves čas obdani z družino. A na drugi strani vi že imate neke vrste svojo družinsko celico, to so vaši sosedje, o katerih tako ljubeče pišete. Selitev bi za vas pomenila slovo od prijateljev in posledično neke vrste osamljenost.

Morda bi si selitev lahko lažje predstavljali, če bi bili mlajši, pišete med vrsticami, in tukaj vam dam povsem prav, saj starejši, ko je človek, težje sprejme spremembe. Starejšim ljudem je prav toliko, kot jim pomeni družba, pomembno tudi okolje, v katerem živijo. Dom, z vsemi svojimi kotički, domača ulica, naselje, bližnje trgovine, vse to so stalnice, na katere se lahko zanesejo. Ko se preselimo v novo okolje, moramo vse spoznati na novo, tudi najbolj osnovne poti v in okrog novega doma, kar pa je lahko za starejšega človeka izredno stresno, tudi strašljivo, zato razumem vaše pomisleke.

Tu je seveda še dejstvo, da vi res ljubite svoje življenje. Hčerinemu prepričanju navkljub imate dobre prijatelje, na katere se lahko zanesete, in to je izredno dragoceno. Že res, da bi v Avstriji imeli ob sebi hčer in njeno družino, ki bi skrbela za vas, a obstaja velika možnost, da bi pogrešali stare prijatelje in se zato počutili bolj osamljeni, kot sedaj vaša hči misli, da ste.

Moj predlog zato je naslednji. Pogovoriti se boste morali s hčerko. Opišite ji svoje vsakdanje življenje, če ga ne pozna, in ji razložite, da niste osamljeni, da imate pravzaprav ob sebi krog ljudi, ki vam veliko pomenijo. Bodite prijazni v dialogu in ji dajte vedeti, da četudi se ne želite seliti, to še ne pomeni, da je nimate radi. Skratka, pomirite njene skrbi in razmislite, kako bi se lahko kar najpogosteje obiskovali. Če vas pogreša, so lahko večkratni ali malo daljši obiski dober kompromis. Srečno!