Bivši mož me krivi, ker najin sin noče imeti več stikov z njim

Pozdravljeni, 

oglašam se s prošnjo za strokovni nasvet. Sem »sveže« ločena – klasično – mož me je zapustil zaradi druge, mlajše, jasno. Pa nam nič ni manjkalo nikoli in celo zelo radi smo se imeli. Otroka (10- in 12-letni fantek) sta ostala pri meni v najinem stanovanju, ki ga je (svojo polovico) napisal name v zameno za preživnine. Vse njegove »najboljše za nas« predloge sem sprejela, samo da bi bilo agonije čim prej konec.

V stanju žalosti in depresije (nekaj mesecev jemljem cipralex, da zdržim) sploh ne vem, ali sem ravnala prav. Ampak zase me ne skrbi toliko kot za najina otroka. Mlajši kar dobro prenaša razhod, starejši pa je bil že prej zaščitniški do mene in zdaj noče imeti z očetom nobenih stikov več. In prav to je zelo poslabšalo vse dogovore med menoj in bivšim, saj mene krivi, da sem ga jaz nagovorila k zavrnitvi, mlajši pa joka, ko mora sam na vikend brez brata. Sploh se ne znajdem v bistvu v ničemer več, pa sem bila pred ločitvijo zanesljiva več kot stoodstotno in skrbela za družino in vse. V službi se tudi ne zberem več pa delam v računovodstvu. Groza me je, kaj bo. Prosim za pomoč, stara sem 38. 

Spoštovana gospa Manja,

razhod je vedno povezan z veliko bolečine, pa tudi če si ga želite. Če ste na strani zapuščenega, je bolečina še toliko večja. Vsak razhod prinese s seboj tudi vsa druga čutenja, ki se med seboj mešajo in izmenjujejo, ogromno pa je tudi zmedenosti v ponovnem iskanju poti naprej. 

Seveda, kjer so otroci, je še teže, vendar pa jim lahko starši pri tem veliko pomagamo. Teže je, če so med bivšima partnerjema še vedno zamere, takrat pogosto umanjkajo pozitivne besede, ki pa so pri otrocih nujne. Vsekakor pa je potreben tudi čas. Znotraj tega skušajta delati v dobro otrok, da vam kasneje ne bi česa očitali, kar se rado zgodi. Otroci ne bi smeli biti tolažniki staršev, ampak morajo ostati otroci staršem! Ne pozabite tudi na druženje, šport in prehrano.