Bivše dekle trdi, da sem biološki oče njene hčere

Star sem 45 let, poročen, oče dveh otrok (sin ima petnajst let, hčerka trinajst). Z ženo se imava rada in si zaupava. Z otrokoma ni težav. Med tednom in čez dan smo vsak po svoje zaposleni, večere in vikende izkoristimo za to, da smo skupaj. Radi hodimo in planinarimo, kar je všeč tudi otrokoma. Zdaj pa k mojemu problemu. Poklicala me je ženska, ki je bila pred petindvajsetimi leti moje dekle. Hodila sva pol leta, ko sem ugotovil, da nisem njen edini fant. Ker sem bil zaljubljen, sem razmerje nadaljeval, vendar sem zahteval, da z drugim fantom konča. Razpletlo se je tako, da je brez pojasnila končala najino zvezo in se kmalu poročila s tistim moškim. Od takrat je nisem več srečal, živi v drugem kraju. Ko me je poklicala, je rekla, da se morava srečati zaradi pomembne zadeve, ki jo teži in jo lahko reši le ob moji pomoči. Bilo mi je neprijetno, vendar sem šel. Začela je s tem, da ji je bilo kmalu žal, ker je odšla, in da v vseh teh letih ni minil dan, ko ne bi mislila name. V zakonu naj bi bila nesrečna, pred kratkim se je ločila. Nato je udarila, da sem oče njene štiriindvajsetletne hčere, ki jo moram spoznati in priznati za svojo. Če je že zapravila priložnost za srečno življenje, je govorila, hčere noče prikrajšati za dobrega očeta. Tako zelo me je šokirala, da še zdaj ne vem, kako sem se zbral in ji odgovoril, da moram premisliti. Osebno ne čutim prav nobene želje po stikih s tem dekletom. Nisem prepričan, ali sem res biološki oče in me niti ne zanima. Nikakor si ne morem predstavljati, da bi kot hčer obravnaval odraslo, meni neznano dekle. Tudi če njena mati govori resnico, je ne morem in nočem vključiti v družino, saj potem nikoli več ne bo kot doslej. Kaj sem dolžan tujemu dekletu? Sem morda kaj dolžan njeni materi? Če bi mi povedala za nosečnost, se svojim obveznostim do otroka gotovo ne bi izognil. O vsem sem se pogovoril z ženo in dala mi je proste roke, naj se odločim po svoji vesti. Pravi, da je pripravljena sprejeti vsako mojo odločitev. Kako bi to sprejela najina pubertetnika, si ne predstavljava. Doslej jima nisva nič povedala, ker bi rad najprej pri sebi razčistil, kako naj ravnam.
Felicijan s Primorske
Z dekletom sta žrtvi njene brezvestne matere
Precej časa je minilo, odkar ste napisali pismo, zato ste se verjetno že pozanimali o pravnem vidiku vašega problema in si pridobili pravno mnenje. Verjetno je vaša morebitna hči zamudila rok, v katerem bi še imela pravico do tožbe na ugotavljanje očetovstva, njena mati pa nima od njene polnoletnosti v zvezi z njo nobenih pravic več. Formalnopravno je zadeva najbrž jasna in ste jo že pospravili v predal.
Glede na medosebne odnose pa je dogodek grobo posegel v vaše življenje in načel vaš duševni mir. Razburkal vam je vest in v vas so se začela porajati vprašanja in dileme, na katere nikoli niste niti pomislili. Ustrašili ste se, da bi vse to lahko ogrozilo partnersko in družinsko srečo, ki vama jo je z ženo uspelo ustvariti. Zbali ste se za otroka, kako bi se odzvala, ker sta v občutljivem obdobju adolescence. Postavili ste se torej v bran družine in vrednot, ki jih živite. Žena vam je izkazala vso podporo, zaupanje in ljubezen s tem, ko vam je rekla, da bo sprejela vsako vašo odločitev. S tem dejanjem vam je najbolj, kot je lahko, olajšala okoliščine, v katerih se niste znašli po svoji krivdi. Ravnanje ženske, ki je bila nekdaj vaše dekle, je podlo. Opraviti imate z osebo, ki ne ve, kaj je vest. Če je njena hčerka res tudi vaša, jo je najprej kot kukavičje jajce podtaknila možu, vas pa že v začetku oropala možnosti biti oče svojemu otroku. Za temeljni človeški odnos med očetom in otrokom je torej oropala oba, vas in hčerko.
Tudi če ste biološki oče temu dekletu, je normalno, da jo doživljate kot tujko, ker vam je bila odvzeta priložnost, da ob njej doživite očetovsko vlogo. Ne oče ne mati se ne naredita, temveč postaneta ob tem, ko za otroka skrbita, ga negujeta in hranita, brezpogojno sprejmeta, mu dajeta občutek varnosti in ljubezni. Verjetno tudi vi poznate ljudi, ki so postali dobri starši otrokom, ki so jih posvojili, na drugi strani pa srečamo biološke starše, ki niso sposobni skrbeti za svoje in jih včasih celo zapustijo. Ženska, ki je bila nekoč vaše dekle, se kar štiriindvajset let ni spomnila, da je morda svojo hčer prikrajšala za očeta. Ali ste se vprašali, kakšen motiv jo je nenadoma navedel na to? Pravite, da se je pred kratkim ločila od moža alkoholika. Zdi se mi, da jo zelo zanima materialna korist, če ste vi oče njene hčere. Pri tem se je verjetno precej uštela, tudi zato, ker je hči že polnoletna, vendar kljub temu ne odneha s svojimi manipulacijami. Zanjo so ljudje le predmeti, s katerimi manipulira, torej jih uporablja v svojo korist. Pri tem nima nobenih zadržkov vesti, niti do lastne hčere. Njena skrb zanjo in celo solze so velika laž, so le igra.
Tej ženski niste ničesar dolžni in tudi dekletu ne. Poleg materialnih dobrin lahko drugim podarimo le to, kar čutimo. In če ničesar ne čutimo, nimamo kaj dati. Zato čustva ne morejo biti zapovedana, ne morejo biti dolžnost. Dane morajo biti okoliščine, da se lahko razvijejo in v odnosu zaživijo. Tudi vi ste temu dekletu tujec, čeprav ste morda njen biološki oče. Kakšno je bilo dekletovo otroštvo, ne vemo. Zadovoljno in srečno ob takšni materi in očetu alkoholiku najbrž ne.
Za konec še ena misel, ki se mi vsiljuje. Verjetno sta oba, dekle in vi, žrtvi njene brezvestne matere. Tudi dekle ni pri vsej stvari nič kriva. Ne poznate je in ne veste, kako razmišlja in čuti. Ni nujno, da je podobna svoji materi. Morda bi vam bilo vseeno lažje, če bi jo spoznali? Mislim, da vaša otroka nista ogrožena, in ko se boste odločili, jima boste povedali zgodbo. Otroci so pogosto bolj zreli, kot si mislijo njihovi starši.
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.