Bila sem še osnovnošolka, ko je oče vodil domov druge ženske

S starši imam velike težave, odkar pomnim. Bila sem še osnovnošolka, ko je oče vodil domov druge ženske, hkrati pa z mamo zelo grdo ravnal. Kljub pritiskom bližnjih se ni želela ločiti. Nazadnje sva s sestro le dosegli, da se je preselila v svoje nadstropje družinske hiše, na vrata pa smo ji namestili ključavnico.

Za očeta je, tako ji je menda narekovala dolžnost, še zmeraj kuhala in prala. Vmes jo je kdaj tudi pretepel in ji pobral denar, ki ga je hranila doma. Pri sedemdesetih se je celo na lastno željo preselila v dom, saj se z njim ni več počutila varne, v njeno polovico hiše pa so se vselili podnajemniki, da si dom sploh lahko plačuje. Pred kratkim me je čisto šokirala z vprašanjem, kaj naj stori, ker se želi oče preseliti k njej.

Po eni strani se je videlo, da jo je strah, po drugi strani pa sem imela občutek, da ga zaradi občutka dolžnosti celo pogreša. Seveda sva šli s sestro v akcijo in upravi doma strogo prepovedali, da bi ustregli željam mojih staršev. Ker pa je mama še zelo bistra, se teoretično lahko zgodi, da jo oče pregovori, da se skupaj preselita v kakšen drug dom. Kaj naj storim?

Jerneja

Odgovarja Milena Miklavčič:

To, kar opisujete, draga Jerneja, je žal klasičen primer dolgotrajne čustvene in psihične odvisnosti, ki je pogost v nasilnih partnerskih odnosih. Takšnih, ki besede v dobrem in slabem, izrečene ob sklenitvi zakonske zveze, vzamejo preveč dobesedno, tudi med mlajšimi ne manjka. Nasilni odnosi zaznamujejo tudi otroke, največkrat kar za vse življenje. Zato ni presenetljivo, da sta s sestro, čeprav že odrasli, nenehno v pripravljenosti, da priskočita mami na pomoč.

Vse življenje je prostovoljno živela v vlogi žrtve in podložne žene. Je še iz generacije, ko so ženske vzgajali v duhu biti pokorna možu, kar je pomenilo, da morajo potrpeti, ker so one tiste, ki držijo družino skupaj. Družbeni pritiski so jih prepričevali, da je ločitev sramota, zato so verjele, da je že tako prav, četudi jih mož ne ljubi in ne spoštuje. Imate prav, to, kar jo še danes drži ob njem, je globoko zakoreninjena potreba po nadaljevanju vloge, ki jo je igrala od trenutka, ko je pred oltarjem rekla da.

Ko človek leta in leta posluša, da ni vreden nič, da mora potrpeti, da je dolžan skrbeti za družino, se v njem razvije občutek nekakšne ujetosti v lastno predstavo o dolžnostih in tudi sramoti, ki pride, če to ignorira. Zato ni čudno, da ji razum občasno narekuje eno, srce pa drugo.

PREBERITE ŠE -> Ker sem samo vzgojiteljica, sem za taščo ničvredna

Ko zdaj razmišlja, da bi oče prišel k njej v dom, to pomeni, da je v njej na preizkušen način prebudil občutek dolžnosti, ki jih mora imeti »dobra žena«. Če ji ne boste stali ob strani, jo bo z levo roko ovil okoli prsta!

Seveda, mama lahko odloča o sebi, bojim pa se, da se bo brez vajine pomoči težko ubranila pred očetovimi manipulacijami. Bilo je prav, da ste upravo doma opozorili, da njuna združitev ni sprejemljiva. Dom navsezadnje nosi tudi odgovornost, da zaščiti svoje stanovalce pred tveganji, četudi gre za zakonca.

Žal pa obstaja velika možnost, da jo oče prepriča, da se preselita drugam. Če ima v domu prijateljice, socialno delavko, s katero se razume, osebje, ki jo spoštuje, bi bilo dobro, da se ji omenjeni v prihajajočih mesecih malo bolj posvetijo. Ljudje, ki so vse življenje živeli v strahu, potrebujejo občutek, da so vredni resnične ljubezni, pozornosti in spoštovanja. S sestro jo obiskujta, se z njo pogovarjajta, pa ne z očitki, na primer, ali si pozabila, kako te je tepel in ti kradel denar. Čas bi bil, da se začne tudi sama zavedati, kako lepo je, ko lahko zvečer v miru zaspi, ne da bi se bala, da bi ji kdo tiščal blazino na obraz.

Če oče le ne bo odnehal, obstajajo postopki zaščite starejših pred nasiljem in zlorabo, tudi pred svojci. Pozanimajte se. Odrasli otroci imate pravico in dolžnost ukrepati, če vidite, da je starš ogrožen. Ni sramota zaščititi mamo pred lastnim očetom. Sramota je, če bi gledali stran.

Če bo mama kljub vsemu vztrajala, da želi z očetom ponovno zaživeti skupaj, ji lahko rečeta: »Mami, midve te imava radi in želiva, da ti je dobro. Če boš verjela očetovim obljubam, se lahko zgodi, da te ne bova mogli zaščititi.« Postavljanje mej je največkrat ključno zdravilo.

V skrajnem primeru se bo treba pogovoriti tudi z očetom. Jasno in glasno mu povejta, da ga bosta prijavili tudi policiji, če bo treba. Morda bo za mamo hudo, ko bo to slišala, toda včasih so takšni koraki edini način, da se razbije začarani krog.

PREBERITE ŠE -> V zvezi sem že pet let, postalo mi je dolgčas in potem sem spoznala njega

Znani pregovor, ki pravi, da volk dlako menja, nravi pa nikoli, ni nastal kar tako. Mnoge ženske, ki so vse življenje doživljale nasilje, želijo celo v pozni starosti vzdrževati takšne odnose. Čas zabriše spomine na udarce, hkrati pa se povrnejo lepi spomini na mlada leta, ko sta še tekla med in mleko.

O zlorabah, ki so se pri vas dogajale, ste zelo obširno pisali. Na srečo tudi sami veste, da bi bilo marsikaj drugače, če bi mama odšla od očeta prvič, ko se je zaradi težkih poškodb znašla v bolnišnici. Vedno znova mu je odpuščala, prepričana, da ga bo s svojo ljubeznijo spremenila. V minulih desetletjih se zaradi svoje odvisnosti od vašega očeta ni nikoli zdravila, kar je razumljivo. Okolje, v katerem je živela, bi jo lahko celo obsojalo, češ da dela družini sramoto. Močno dvomim, da se bo zdaj, na starost, naučila skrbeti zase in reči tudi ne, zato je vajina naloga, da bdita nad njo in s tem preprečita neumnosti, ki bi jih lahko naredila, upravičena.

Za konec pa: ne obupajta. Zlorabe, ki trajajo desetletja, se ne odpravijo z enim pogovorom ali z enim obiskom pri mami v domu. A tudi najmanjša sprememba ali spoznanje, da ima pravico reči ne, je pomemben premik v njenem srcu.

Pazita nanjo, ker bosta s tem storili vse, da bosta s sestro pomirjeni tudi sami. Hkrati pa boste pri mami zaščitili tisto malo dostojanstva, ki ga očetovemu nasilju še ni uspelo izbrisati.

To je največ, kar lahko odrasel otrok naredi za svojega starša – in to ni malo.