Ali zaslužim premalo?

V stiski sem. Večkrat jo občutim. Danes, ker me je prijateljica vprašala, kdaj si bova kupila hišo. Nakup hiše se mi zdi nedosegljiv cilj. Stara sem 32 let in verjetno bi pri teh letih morala biti v stanju za takšen nakup. Zaslužim dobrih 1500 evrov, mož okoli 1800 in dobi še letni bonus. Skupaj zasluživa okoli 3500 evrov na mesec. Živiva v majhnem stanovanju, ki sem ga podedovala. Otrok še nimava. Ko opazujem prijatelje, se mi zdi, da jim gre dosti bolje. Imajo nazive, kot so vodja računovodstva, direktor prodaje in podobno. Lahko si mislim, koliko denarja jim navrže njihova služba. Sprašujem se tudi, kako bova skrbela za otroke pri takšnih plačah. Mož mi pravi, da pretiravam, da sva še mlada in bosta najini plači sčasoma rasli. Ne maram primerjav z drugimi, toda če občiščem LinkedIn in vidim kariere drugih, se mi zdi, da veliko zamujava. Potem pomislim na ljudi, ki so lačni, imajo zelo malo premoženja, so brezposelni ali bolni. Včasih me obide strah, da sva obsojena na majhno stanovanje in kaj bo, če izgubiva delo. Ali je normalno, da se tako počutim? 

Da vas obhajajo strahovi in občutite stisko, ni nič neobičajnega. Strah je namreč naravna varovalka. Vprašanje pa je, koliko ga občutite in kaj je njegov vzrok. Zdi se mi, da vaša stiska nima stvarne podlage, zato se malo pomudiva ob njej.

V odraslost se podamo z različnimi vrstami strahov in njihovo intenzivnostjo. Nekateri jih občutijo več, drugi manj. Kolikšni so, je odvisno od tega, kako (ne)varne smo se počutili od najzgodnejšega otroštva naprej. Največ so k temu prispevali naši starši s svojim ravnanjem, vrednotami in prepričanji, nekaj pa okolica. Denimo, če se otrok rodi v okolje pomanjkanja, je verjetnost, da bo odraščal v družinskem vzdušju z več strahu in negotovosti, večja. In ker je otrok kot goba, vsrka te občutke in jih ponotranji. Morda boste želeli raziskati, kje je vir vaših strahov. Toda o tem malo kasneje.

Najprej si oglejva, koliko je vaš strah glede višine zaslužka upravičen. Povprečna neto plača v Sloveniji je okrog 1000 evrov, torej je vaša za pol večja, vašega moža pa za več kot 80 odstotkov. In to v letih, ko nekateri vaši vrstniki še živijo pri starših, ker nimajo možnosti, da bi se osamosvojili, ali imajo prekarne oblike dela, s pičlim prihodkom in majhno socialno varnostjo. Mnogi izmed njih imajo celo visoko izobrazbo. Povprečje zajema vso delovno populacijo, tudi tiste tik pred upokojitvijo, ki imajo praviloma najvišje dohodke. Torej imate zelo dober dohodek za svoja leta.

Dohodek, ki ga imamo iz delovnega razmerja, ne pomeni nujno vsega našega premoženja. Del ga pogosto podedujejo. Vi ste podedovali stanovanje. Številni vaši vrstniki morajo najeti draga posojila, da si lahko kupijo stanovanje. O hiši pa lahko le sanjajo. Poleg tega morajo posojilo odplačevati dolga leta.

Vprašali boste, zakaj neki naštevam ta dejstva. Saj vse to veste sami, pa vam nič ne pomaga. Ljudje se nenehoma primerjamo z drugimi. Radi bi jim bili vsaj enaki, še raje pa »boljši«, kar v naši zahodni civilizaciji pomeni zlasti imeti več materialnih dobrin, če se omejiva le na tisto, kar vas najbolj žuli. Morda vaša prijateljica, ki ste jo omenili, živi v hiši, za katero je najela velik kredit, ki ga s težavo odplačuje in si zato odteguje marsikatero drugo dobrino, ki si je vam ni treba. Za verodostojno primerjavo bi bilo treba imeti bistveno več podatkov. Le zunanji videz ni dovolj.

Omenili ste tudi za vas zveneče nazive delovnih mest. Ta podatek je lahko še bolj zavajajoč. Direktorje prodaje imajo podjetja z nekaj deset zaposlenimi in tista z nekaj sto ali tisoč zaposlenimi. Odgovornosti enih in drugih, s tem pa tudi dohodki, pa so bistveno drugačni, kajne? Ker imamo v Sloveniji malo tako velikih podjetij, je tudi upravičeno zvenečih delovnih mest malo.

Še enkrat, navajanje vseh teh dejstev ne bo odstranilo vaših strahov. Nekoliko si lahko pomagate sami tako, da si omenjena dejstva vedno znova priklicujete v spomin. To že počnete in nadaljujte. Lahko se naučite tudi kakšne sprostitvene tehnike, ki prinese trenutno olajšanje. Če pa boste želeli trajno pregnati svoj strah glede materialne varnosti, boste potrebovali drugačen pristop. Raziskati boste morali vir svojih strahov, se z njimi spopasti in jih predelati. Ta, tristopenjski proces je bistvo psihoanalize. Svetujem vam torej, da se podate na popotovanje v samo sebe; ob spremstvu preizkušenega psihoanalitika seveda. Srečno!