Skrbela je za hudo bolno taščo, ves njen trud je bil poplačan s sovraštvom

Prvič sem jo obiskala, ko je prevzela skrb za taščo: rak na obeh dojkah, njen mož bolnik s parkinsonovo boleznijo. Zmrazilo me je po vsem telesu, s kakšno skrbnostjo je urejala oba bolnika. Čeprav sva vmes sedli in se malo pogovorili, so njene oči budno spremljale vsak gib nepokretne tašče in tedaj še pokretnega moža. 

Ko je človek bolan in ne vidi rešitve, ga je potrebno razumeti, mi je vselej dejala, a njena tašča je bila izreden primer. Če ne bi videla in slišala, tega sploh ne bi opisovala, tako pa … 

Mesece in mesece se je žrtvovala za oba bolnika, patronažne sestre so ji pomagale prebroditi najhujše, »plačilo« pa je bila nikakršna zahvalnost tašče. Ko je človek bolan in ne vidi rešitve, ga je potrebno razumeti, mi je vselej dejala, a njena tašča je bila izreden primer. Če ne bi videla in slišala, tega sploh ne bi opisovala, tako pa … Kaj vam skuham, tašča? Ona: Kar koli bo, bo dobro. Lucija se je trudila, a ko ji je dajala hrano, jo je odklonila z besedami: To pa ni dobro, kaj si mi dala kak strup noter. Lucija se je le žalostno nasmehnila in hitela pripravljati kaj drugega, a kaj ko ničesar ni storila po volji bolnice. 

Kaj vse preneseta človeška duša in srce. Nekega dne je bila tašča na urgenci, zato sem Lucijo peljala na obisk. Prideva v sobo in vse naju je nekam čudno gledalo, bolnica pa je skrivnostno molčala. Kmalu je Lucijo poklicala zdravnica na razgovor, a ko se je vrnila, je bila bleda kot zid. Brez besed sva šli na parkirišče, ko ni več mogla zadržati joka. Mislila sem na najhujše, saj je bila tašča res v dokaj kritičnem stanju, a ni šlo za to. Lucija mi je hlipaje dejala, kaj ji je rekla zdravnica, to pa je: Veste, kaj me je vprašala vaša tašča? Koliko ste mi plačali, da jo »fentam«.

Lucija ni mogla preboleti tega ponižanja, zato je prosila patronažne sestre, naj one razložijo zdravnici, kakšen je njen odnos do pacientke, in so. Tedaj jo je zdravnica klicala po telefonu in se ji opravičila.

Mnogo grenkih zgodb doživljajo skrbniki, mnogi jih pogoltnejo in v sebi iščejo krivdo, kot jo je tudi Lucija. 

Naneslo je, da sem nekaj dni pred smrtjo omenjene gospe bila na obisku in slišala, kako jo je tašča prosila odpuščanja. Grenkoba mi je parala srce, čakala sem, kaj bo rekla. Sedla je k njej in ji dejala: Vse vam odpustim, kako neki ne bi, saj vem, kako je bolniku, ko ne vidi več izhoda. Tašča jo je prijela za roko, jaz pa sem čakala, nekaj solz, ki so prosile odpuščanja, nato pa: Hvala za vso tvojo pomoč, tega zame ne bi naredila niti moja mati niti hči.

Lucija je prebolela vso tragiko njene bolezni, a za nameček jo je takoj do kraja zaposlilo moževo stanje.

Moj prijatelj je dejal, da se taki ljudje ne rodijo več, jaz pa vem, da nas je mnogo, ki imamo srce za bolne, ostarele in se zavedamo povrhu še dejstva, da pa mnogi nimajo morda niti kančka od tega, kar je imela Lucijina tašča.