To je iskren pogovor, v katerem oba sogovornika enakovredno dobivata besedo, se dobro poslušata in je obema mar, da iz pogovora izluščita poanto ali dogovor, ki bi jima olajšal skupno življenje naprej. Je besedni in miselni tok, ki se izraža s povedanimi besedami in stavki. Pri tem naj pripomnim, da moški in ženske dejansko razumemo drug drugega na sebi lasten način, kar pomeni pogoste nesporazume v razumevanju vsebine, ki jo je podal partner. Nam damam se zdi, da smo ga razumele, se strinjale z njegovim predlogom, a nato smo naredile taisto stvar drugače in po naše. Ko nas vpraša, zakaj za vraga smo storile drugače, kot smo se z njim dogovorile, znamo povedati, kako smo ga razumele, kar pa običajno ni enako temu, kar je on povedal in menil, da smo enako kot on isto tudi razumele.


Halo, se razumemo?

Joj, ja, tole je zapleteno, vem. Točno zato je treba veliko energije in časa, napora in volje, ljubezni in pripadnosti, da se dva različna posameznika, ki ju druži čustvena vez in se imata rada, uskladita v različnosti lastnih videnj ene in iste stvari. Pri tem vedno igrajo veliko vlogo vzorci in prepričanja iz izvornih družin, ki jih nehote in nevede preneseta tudi v njun način komunikacije in razpravljanja. Včasih kar verjeti ne morem, da mlajši par še vedno ni ozaveščen in se ne zaveda pomena iskrenega usklajevanja s komunikacijo in prideta k meni po pomoč, kako se ponovno partnersko povezati, ko sta vsa leta odnosa pozabila na komunikacijo – ki je res najpomembnejše vezivno tkivo odnosa. 



Pomislite, kako naj bi drugače ljudje izrazili svoje mnenje, če ne s pogovorom? In na drugi strani je vedno nekdo, ki mu je mar in bo rade volje prisluhnil. In seveda gre vse enako tudi v nasprotni smeri. Tudi kreganje je dovoljeno, saj pomeni malce bolj temperamentno izražanje lastnih stališč in argumentov, pri čemer sogovornika seveda ne ponižujemo ali omalovažujemo njegovih stališč. Včasih povem, da se v konstruktivnih prepirih uravnovesi različnost pričakovanj obeh partnerjev. Normalno se pri tem razume, da ne kričimo in nismo kako drugače nasilni, temveč v žaru debate kdaj bolj energično zagovarjamo lastno videnje. 


Nič več moledovanja!

Par je star okoli štirideset let, imata dva najstnika v hiši, kar je že samo po sebi zagotovilo za bolj intenzivne odnose, ter majhnega otroka, ki je pravkar začel obiskovati osnovno šolo. Skupaj sta že nekaj več kot dvajset let, saj sta se spoznala že kot najstnika in hodila z nekaj občasnimi premori od tedaj. Sta zelo različna in tudi službene poti so ju začele razdvajati, ko sta končala študij. On je moški, ki veliko govori, pove, kar je pomembno in še vse ne toliko zanimive detajle. Gre v podrobnosti pri razlagi, pogosto se izgubi v nepomembnih primerjavah, a je zato uspešen v službi, saj dela v prodaji. V preteklosti je veliko službeno potoval in puščal ženo samo z majhnimi otroki doma. Bil je zelo veliko odsoten in na njene prošnje, naj za božjo voljo več ostaja doma in ji pomaga pri napornih neprespanih nočeh, ji je ljubeznivo povedal sto in enkrat, da potuje in gara zato, da bo svojo družino, se pravi njo in otroke, preskrbel in jim omogočil lep dom brez kreditov. Pri tem ni opazil, da ga je sčasoma nehala moledovati in prosjačiti za malo več skrbi in zavzetosti pri družinskem druženju ter pomoči pri vzgoji in šolskem delu otrok. Odločila se je v sebi, da bo pač sama poskrbela za vse in se ne bo več ozirala nanj, ali je doma ali ni. Od doma je navajena, da stisneš zobe. Sama je povzela vzorec očeta, ki ni nikoli na glas ničesar povedal svoji ženi, se pravi od naše gospe mami, temveč je vse, s čimer se ni strinjal, tlačil vase. Ona je delala enako. 



Ona ugasne

Zamere in očitke je kopičila v sebi in sčasoma so se vendarle začeli kazati v vse večji neodzivnosti na njegove predloge ali prošnje. Ni želela iti z njim sama za kakšen podaljšan vikend, da bi obnovila njuno partnersko dinamiko. Ni se več hotela ljubiti in ga je zavračala v spalnici. Ko jo je spraševal, kaj je narobe, mu ni mogla iskreno povedati, da se v sebi lomi, ker ima toliko zamer do njega, a ker ga noče prizadeti, zgolj joka in kar nekaj reče, samo da bi jo nehal spraševati. Ima ga rada, a ga ne čuti več kot svojega moškega, ki bi si ga želela ob sebi, v postelji in v življenju na splošno. Sčasoma se je njena zagrenjenost tako poglobila, da je razmišljala o ločitvi, saj ni več zmogla gledati njegovega obraza, ker ji je vse na njem šlo močno na živce. Prizna, da je tudi sama kriva takšnega položaja, saj ni govorila dovolj vztrajno, kaj si želi in kaj jo moti. Prostodušno je priznala, da ga je na začetku še prosila in moledovala za več pozornosti in časa, pa se je nekega dne preprosto utrudila in se »ugasnila«.


Tesnoba in jeza

Mož čuti, da je njegov zakon na robu. Živčen je, pozna se mu že na zdravju, a od nje še kar ne more dobiti iskrenega odgovora, kje se je zalomilo. Ona ne verjame, da bi prenesel njeno resnico o čustveni odtujenosti, zato še vedno ni iskrena do njega. Tako se vrtita v začaranem krogu počasne partnerske blaznosti, ki oba zelo izčrpava in spravlja v tesnobo, ki sčasoma začne proizvajati jezo. Da niti ne govorim o otrocih, ki gledajo medsebojno komunikacijsko mučenje obeh staršev. Starejšemu se že pozna na učnem uspehu, najmlajši pa je začel ponoči močiti posteljo. 

Res je pomembno, da smo iskreni drug do drugega. Ni preprosto in je pogosto podvrženo tveganju, da bomo zavrnjeni ali zasmehovani, da tako ali tako nimamo prav ali da preveč kompliciramo. Kljub tej možnosti še kar vztrajam pri tem, da bodite odprti in spoštljivo iskreni drug do drugega. Mogoče se boste tako lahko izognili bolečini in stiski opisane družine. Se splača.