Zakaj empatija ni več samoumevna – in kako jo privzgojimo otroku

Empatija je ena od ključnih vrednot, za katero se zdi, da jo premore vedno manj ljudi. Strašljivo je videti otroka, ki ne sočustvuje z drugimi, ki v sočloveka gleda s praznim pogledom, skrb vzbujajoče pa je seveda prebirati novice o tragičnih dogodkih, v katere so vpleteni nasilni otroci.

Takrat se tudi starši, ki otroke vzgajajo v ljubečih odnosih, vprašajo, ali se takšno vedenje lahko zgodi pri njihovih potomcih in kako naj vzgojijo empatične otroke, ki jim bo mar za ljudi okoli sebe.

Odgovor je v čustvenem opismenjevanju. Ključno je namreč, da otrok pozna čustva, jih zna razbrati, prepoznati in tudi ubesediti. O tem piše ameriška psihologinja Michele Borba, ki pravi, da čustveno opismenjevanje negujemo s komunikacijo v živo, ena na ena.

Se vam zdi samoumevno? V dobi pametnih telefonov in emotikonov žal ni več tako. »Otroci, pri katerih prevladuje uporaba tehnologije in uporabljajo emotikone, se morda ne bodo naučili, kaj pomeni katero čustvo,« pravi Borba in svetuje, da doma vzpostavite pravilo, da si med pogovori vedno gledate v oči. Otroka lahko spodbudite tudi s tem, da ga vprašate, kakšno barvo oči imajo njegovi prijatelji. Zagotovo jih bo ob priložnosti pogledal in se s tem posvetil sogovorniku.

V pogovor vključimo čustva

Druga pomembna stvar je, da že iz zgodnjega otroštva naprej otroka spodbujamo pri prepoznavanju njegovih občutkov. Huffington Post piše, da v pogovoru z otroki uporabljamo čustven jezik. Recimo - vidim, da si zelo jezen.

»Preden otroci lahko prepoznajo in sočustvujejo z občutki drugih ljudi, morajo razumeti proces lastnega čustvovanja. Enkrat, ko prepoznajo lastne občutke, so boljši v samoregulaciji nadzora lastnih čustev – in nato naredijo naslednji korak k razumevanju čustev drugih,« pravi raziskovalka na univerzi v Cincinnatu Laura Dell.

Pomembno je, da pohvalimo, ko opazimo, da je bil sočuten, prijazen, empatičen. »Zelo lepo, da si pomagal fantku, ki je padel s kolesa. Si videl, kako je bil vesel, ko si mu pobral kolo,« je primer pohvale. Foto: Shutterstock

Otroška nevrologinja Ravi Rao poudarja, da bi starši morali otroke učiti čustev, kot jih učijo barv in številk.

»Slišimo lahko, kako starši otroka sprašujejo, kakšne barve je drevo, kakšna luč sveti na semaforju, koliko iztegnjenih prstov mu kažemo. Enako se lahko učimo o čustvih – vidiš žensko čez cesto? Se ti zdi vesela ali žalostna,« je navedla primer učenja o čustvih. Drug način učenja je igra ’ugani, kako se počutim’ in ob tem spreminjamo obrazno mimiko.

PREBERITE ŠE -> Smo starši do svojih otrok danes premehki?

Ko otroci bolje umestijo svoja čustva in prepoznajo, kaj v njih vzbudi določena situacija, jih lahko začnemo spraševati o čustveni perspektivi drugih. Eno takšnih vprašanj je na primer: ’Kako misliš, da se je počutil Miha, ko si mu vzel igračo.’

Tudi branje pravljic ali gledanje risanke je lahko priložnost za učenje empatije. Pogovarjamo se lahko o karakterjih v pravljicah, kako se počutijo različne vloge, kakšne izraze na obrazih imajo, kakšna čustva se vzbudijo v njih ob določenih situacijah in kaj bi se moralo zgoditi, da bi bili vsi veseli in prijazni.

Mi smo zgled

Seveda je enostavno reči, naj bo otrok pozoren na čustva drugih, a če otrok te empatije do drugih ne vidi pri starših, je vsaka beseda odveč.

Ravi Rao poudarja, da je pomembno, da tudi starši izražajo lastna čustva, povedo, če se danes ne počutijo najbolje ali pa so veseli za določene situacije. Prav tako je pomembno, da starš prepozna otrokove občutke in jih tudi spoštuje. Da bo otrok empatičen do drugih, mora biti starš empatičen do njega.

Izjemno pomembno je, da pohvalimo empatično vedenje. Navada staršev je, da pohvalimo otrokove šolske uspehe, dosežke v športu, na njegovo prijazno dejanje pa pogosto pozabimo. Pomembno je, da pohvalimo, ko opazimo, da je bil sočuten, prijazen, empatičen.

»Zelo lepo, da si pomagal fantku, ki je padel s kolesa. Si videl, kako je bil vesel, ko si mu pobral kolo,« je primer pohvale. »S tem, ko govorimo o skrbi za druge, otroci vidijo, da je ta pomembna. Potem sebe dojamejo kot empatičnega človeka in njihovo vedenje bo v skladu s tem,« pravi Michele Borba.

Kot smo zgled s prijaznimi dejanji, moramo tudi priznati, ko nas iztiri slaba volja. Foto: Shutterstock

Pomemben del učenja empatije je izpostavljenost različnim družbam, različnim kulturam, veram in spoznavanje invalidnih oseb. Tudi pri tem nam lahko pomagajo mediji, od knjig do poučnih televizijskih oddaj, različne kulture lahko spoznavamo s potovanji ali pa skozi kulinariko.

Kot smo zgled s prijaznimi dejanji, moramo tudi priznati, ko nas iztiri slaba volja in smo do nekoga nesramni. Povsem normalno je, da se kdaj pa kdaj ob napakah drugih razjezimo, a pomembno je, da otroku pojasnimo, zakaj smo se obnašali, kot smo se.

PREBERITE ŠE -> So med nami le še psihopati? Večji del družbe je zdrav, a premalo aktiven

O prijaznih dejanjih se lahko pogovorimo vsak večer med večerjo. Ostale družinske člane vprašamo, kaj prijaznega so danes naredili in seveda sami delimo svoje prijazno dejanje.

Kot družina se lahko udeležite dobrodelne akcije, se pogovarjate o situacijah, v katerih so manj privilegirani otroci, otroka spodbujate, da k igri povabi tiste, ki morda samevajo ob igriščih.

Ko opazite, da otrok govori nespoštljivo z nami, sorojenci ali prijatelji, ga opomnite, kako bi bil ta njegov stavek lahko lepše slišati.

Pomembno je, da tudi v svetu, ki je poln jeze in nasilja, najdemo prijazna in dobra dejanja ter jih izpostavimo, se o njih pogovarjamo. Tudi če so tako majhna, kot je recimo pridržanje vrat tistemu za nami.