Te modrosti nam sodobnim ženskam sporoča Bogomilina zgodba

Ker zgodovino pišejo moški, je polna pripovedi o bitkah, zmagah, vladanju in politiki. Lahko bi rekli, da zgodovina ni tisto, kar se je zgodilo, temveč tisto, kar je bilo odkrito. A če bi bile zgodovinopiske ženske, bi mogoče najprej na zemljevid svetovnega dogajanja postavile sebe, si dovolile uporabiti svoj glas ter svojo zgodbo pripovedovati kot vir moči in navdiha prihodnjim generacijam.

Vzemimo zgodbo ene najmočnejših žensk slovenskega literarnega izročila – Bogomilo iz Prešernovega Krsta pri Savici. Če bi jo pripovedovala Bogomila sama, to najverjetneje ne bi bil ep o boju in porazu, pač pa pesnitev o transformaciji notranje bolečine v moč. Bila bi pesnitev o ženski odločitvi, da preživi, ohrani mir in ustvari prihodnost – skozi ljubezen. Zato ne bomo iskali pomena, ki ga ima Bogomila za Črtomirja, temveč kaj pomeni Bogomila ženskam danes.

Bogomila in Črtomir

V pesnitvi Bogomila prvič sreča Črtomirja na otoku, kjer je skupaj s svojim očetom Staroslavom služila staroslovanski boginji življenja, plodnosti in ljubezni Živi. Njej je darovala svoja čustva, svoj smeh in jok, da bi njena življenjska energija služila skupnosti. Predpostavljamo, da je služila v templju, saj je skupaj s svojim očetom zaklepala in odklepala vrata svete veže. Toda tempelj ni imel ne zidov ne oltarja, pač pa samo vežo, skozi katero je Bogomila prehajala med svetim prostorom in profanim svetom – vase in v določene družbene vloge. Ta prehod ni bil le obred, temveč način bivanja.

To pomeni, da je bila Bogomila pomembna za druge le toliko, kolikor je njeno bistvo ohranjalo družbeno strukturo. Toda še preden je deklica popolnoma oblikovala svojo identiteto v skladu z določeno vlogo, je skozi vežo vstopala tudi vase, v sveti prostor brez zidu in oltarja. S prehajanjem med svetovi se je Bogomila najverjetneje spraševala, čemu je zavezana: resnici svoje duše ali zakonu sveta, ki jo je postavil za svečenico. In prav tukaj se lahko začne dialog sodobne ženske z Bogomilo: kako združiti sebe in svoje vloge, ki jih pričakujejo drugi? Kaj je treba držati in kaj spustiti? 

Odkrila je most

Bogomila bi ji znala odgovoriti. »V vsakem darovanem smehu sem našla veselja in v vsaki potočeni solzi modrost. Prehajala sem svetove in spoznala, da je na eni strani moje sidro, a pred mano še neraziskani svet. V tišini, med jokom in smehom, pa sem odkrila svoj most med obema. Ta most ni le prehod, ampak pot notranje svobode.«

Toda za Bogomilo so se preizkušnje v rosni mladosti šele začele. Med služenjem boginji Živi je spoznala Črtomirja. Pogled nanj jo je popolnoma prevzel. Njeno telo se je odzvalo, zardela je, začel se ji je tresti glas, njegovega pogleda ni zdržala. Njena roka je ostala v njegovi. Prepustila se je čustvom in živela le ta čarobni trenutek. Bila je samo prisotna, samo tam, brez razmišljanja, brez skrbi na prihodnost. Zaljubila se je brez jamstva, brez obljub in strategije. Njena moč je bila v tem, da je ljubezen dopustila v vsej svoji polnosti.

Skozi odnos je začela iskati resnico o sebi, ki je prej ni smela živeti. Njeno prvo spoznanje: sem več kot le Živina svečenica in služenje njej brez srca je prazno. V tem trenutku je postala ženska, ki izbira ljubezen, tudi če stoji med dvema svetovoma.

Zakaj mi ljubezen povzroča nemir?

Sodobna ženska bi jo lahko vprašala: ali lahko ostanem zvesta sebi, če izberem ljubezen svojega srca? Zakaj mi ljubezen povzroča nemir?

Bogomila bi ji prišepnila: Katerakoli svetost je brez ljubezni prazna. Ljubezen je ogledalo, zato se ljubezni ni treba bati. Ljubezen je nevidna nit, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.

Ob prvem srečanju s Črtomirjem je Bogomila začutila, da se za izbiro ljubezni skriva nekaj globljega. Na nebu je opazila zarjo, ki je obetala nov dan – ne popolne sreče, pač pa začetek nečesa neznanega. Ko jo je pogledal Črtomir, jo je notranje vnel, prižgal je ogenj in ta je zaznamoval njeno srce. Pogledala je v tla, v zemljo svojih prednikov, in začutila stik s spomini, ki jih bo vedno nosila s seboj. Ko sta si s Črtomirjem podala roki, ni čutila le njegove roke, temveč nevidno silo, ki jo je zvezala nase. Zavedala se je, da jo bo življenje preizkušalo, a hkrati je začutila moč in svobodo, ki prihajata z ljubeznijo. Ta ljubezen ji je prvič postavila ogledalo. Pokazala ji je, kdo je. Ni bila več samo mlada svečenica, zvesta služenju skupnosti. Bila je tudi mlada ženska, ki je spoznala moč ljubezni in dojela, da lahko z njo zgradi most med različnimi svetovi: med dolžnostjo in srcem, med starim in novim.

Ločitev zaljubljencev

Mlada zaljubljenca sta se morala zaradi prihajajočega zunanjega sovražnika kmalu ločiti. Čakanje je postalo za Bogomilo najtežji del njene poti. Čutila je strah, tesnobo, obup, hrepenenje. Ni vedela, kje je Črtomir, kako se mu godi, kakšna je njuna skupna usoda. Vsak val, vsaka hladna noč je v njej prebujala vprašanje, ali bo njuna ljubezen preživela. Njeno srce je skoraj počilo od skrbi in negotovosti. A zunanjih okoliščin ni mogla spremeniti. Zato je morala poiskati notranjo moč. Našla jo je v tem, da je kljub bolečini še vedno čutila in hrepenela. Obupu ni uspelo okamniti njene duše. Globoko v sebi je še vedno nosila upanje, da bo ljubezen našla pot, kot svit dneva, ki razžene temo. Ko je izgubila vso zunanjo oporo, je sprejela svojo bolečino in jo pogumno nosila. Naučila se je, da ljubezen ni le strast in sreča, pač tudi preizkus vere in moči, ki učita vztrajati tudi v težkih trenutkih. 

Bogomilin nasvet novodobni ženski na vprašanje, ali se s prilagoditvijo izda, kdaj je kompromis modrost, in ne poraz, bi najverjetneje bil: izbrati ljubezen je vedno zmaga. Foto: Shutterstock

Bolečina čakanja ni kazen

Sodobni ženski, ki bi jo vprašala, zakaj bolečina ne mine, bi Bogomila odgovorila, da bolečina čakanja ni kazen. Je preizkus vere in vztrajnosti v ljubezni in ponovno iskanje svojega bistva. Tako kot življenje nastavi ogledalo ob srečanju mladeniča, nastavi ogledalo tudi v trenutku preizkušenj. In prav ta notranja moč odpira pot srcu, ki se uči ljubezni.

Bogomila je spoznala, da sveta, ki ga je poznala, ni več in da je čas, da si utre novo pot. V tem iskanju je srečala duhovnika, ki ji je predstavil temelje nove vere – krščanstva. Povedal ji je, da je krščanski Bog bog ljubezni in ljubi vse ljudi. Vodi jih skozi izzive, trpljenje in veselje. Tudi bolečine so del poti, ki vodi k nebesom, kjer vladajo mir, veselje in popolna izpolnitev.

Odločitev za ljubezen

V teh besedah je Bogomila spoznala, da je gibalo celotnega njenega življenja ljubezen. Položena ji je bila že v zibelko s služenjem boginji življenja, nato pa ji je življenje predstavilo še več njenih obrazov. V času največjih preizkušenj in bolečin se je ponovno srečala z bogom ljubezni. Dojela je, da se imena bogov lahko spreminjajo, a bistvo ostane nespremenjeno – ne glede na poimenovanje, čas ali kraj. Skozi ljubezen je uskladila resnico sveta s svojo resnico. Posvetilo se ji je, da je bila z vsakim korakom bližje svojemu brezčasnemu imenu, ki ga je šele po procesu notranjega samospoznavanja razumela. Da je bogu mila. Zato je sprejela krst. Njena odločitev za krst ni bila izdaja stare vere, ampak odločitev za ljubezen. Krst je bil most, ki povezuje svetove: srce in dolžnost, preteklost in prihodnost. Zaradi ljubezni je občutila edinost, srečo in spravo.

Nasvet novodobni ženski na vprašanje, ali se s prilagoditvijo izda, kdaj je kompromis modrost, in ne poraz, bi najverjetneje bil: izbrati ljubezen je vedno zmaga. 

Združitev v raju

Bogomila je ponovno srečala Črtomirja. Tokrat kot modra ženska, ki je skozi preobrazbo našla sebe. Pripovedovala mu je o notranjih bitkah, strahu, bolečinah, ki so jo pripeljale do notranjega miru in sprave s seboj. Verjela je, da so ga ravno njene molitve in vera ohranile pri življenju, medtem ko so vsi drugi njegovi prijatelji podlegli sovražnikovim mečem. Iz hvaležnosti, da ga je Bog obvaroval pred smrtjo, je obljubila, da mu bo služila na zemlji. Ker pa vera in predanost ljubezni presežeta tudi smrt, se bosta Bogomila in Črtomir za vedno združila v raju. K odpuščanju in prepoznavanju lastnih zmot je nagovarjala tudi Črtomirja. Naj sledi božji dobroti, sprejme milost in čaka na trenutek, ko se bo lahko njuna ljubezen razcvetela brez ločitve – v nebeškem svetu.

Bogomila je bila prepričana, da ljubezen vedno najde pot. Poražen na bojišču in notranje prazen se je Črtomir odločil slediti Bogomilinemu vodstvu. Sledil ji je, ker je delovala iz jasne notranje moči, rojene iz preizkušenj. Bogomila je postala tiha voditeljica – ženska, ki ni vodila z zahtevami in glasnostjo, temveč s tem, kar je postala. In to ni moč nad drugimi. To je moč nad seboj.

Z ljubeznijo in resnico

Bogomilin odgovor na vprašanji sodobne ženske: kako naj ljubim, ne da bi reševala? Kako naj vodim, ne da bi se borila?, bi bil kratek in jedrnat: z ljubeznijo in resnico. Tako Bogomila sporoča, da moč ni v zmagah nad drugimi, pač pa v odkritosti srca in pogumu slediti svoji resnici, tudi ko je pot neznana.

Prešernov Krst pri Savici je v času in prostoru doživel zelo veliko interpretacij. Ne gre za to, ali se bere prav ali narobe, temveč da se bere po svoje. Ravno tako kot zgodovina – izbereš tisto, kar želiš, da bo povedano. Tokrat je bila izbrana Bogomila, da nam z lastnim glasom pokloni svojo zgodbo. Njena modra beseda je bila ponesena iz verzov 19. stoletja v domove sodobnega sveta vsem tistim, ki jo želijo slišati.

Iskanje v tišini

Če se je Črtomir boril na bojišču proti zunanjemu sovražniku brez upanja na zmago, je Bogomila v tišini iskala samo sebe. Na popotovanju, polnem preizkušenj, je našla mir in ljubezen. Spreminjala se je v tišini svojih pogumnih odločitev. Iz mlade nezrele služabnice boginje Žive se je razvila v ljubimko, nato v iskalko in na koncu v modro svečenico nove vere.

Ko je morala izbirati, je vedno izbrala ljubezen. Z njo je preživela konec starega sveta, ne da bi izgubila sebe. Še več. Z njo je pogumno povezovala svetove. Eno roko je podala Živi, a drugo Mariji. V bogu mili deklici sta Živa in Marija odvrgli svoji imeni ter se združili v bistvu – v ljubezni.

Zaradi te dolge poti, ki jo je prehodila, je Bogomila postala vodnica drugim, tudi Črtomirju. Tam, kjer se je zanjo pot iskanja končala, se je za Črtomirja šele začela. Tisto, kar je zares preoblikovalo svet, se namreč ni dogajalo na bojišču, temveč v notranjem prostoru posameznika. Zato Bogomilina zgodba ne kliče v boj, ampak v zrelost.

Ne izgubite sebe

Svojo modrost Bogomila pripoveduje tudi nam. Kako naj ljubimo in prehajamo med vlogami, ne da bi izgubili sebe; kako naj čakamo, ne da bi okamneli; kako naj vodimo, ne da bi dokazovali. Uči nas, da se vera ne rodi iz gotovosti, temveč iz zaupanja. Da kompromis ni vedno poraz in da prilagoditev ni nujno izdaja. Včasih je to oblika modrosti na poti ljubezni in miru. Uči nas, da močan ne postaneš, ker premaguješ druge, pač pa zato, ker izbereš sebe. Uči nas, da je ljubezen do sebe, do drugega, do življenja tista sila, ki zna povezati svetove, ne da bi pri tem uničila katerega od njih.

Morda pa Bogomila ni le lik iz pesnitve, temveč prva iz vrste ženskih zgodb, ki še čakajo, da jih ponovno slišimo – ne le v verzih, temveč tudi v prostoru, pokrajini in koraku po poti. Tam, kjer zgodba ne ostane zapisana, temveč se začne živeti.

Naj bo Bogomilina zgodba poklon vsem ženskam, ljubezni in zahvala literarnemu mojstru Francetu Prešernu, da jo je ustvaril za nas.

Amor vincit omnia – Ljubezen premaga vse.

* Vesna Rejc je univ. dipl. zgodovinarka in univ. dipl. sociologinja kulture. Je raziskovalka ženskih simbolov, svetih krajev in skritih zgodb, ki oblikujejo sodobno žensko izkušnjo. V projektu Ženske zgodbe sveta povezuje ženske svete kraje, arhetipe in osebne zgodbe s potovanjem v prostor notranje preobrazbe in opolnomočenja.