Sprejemate slabe odločitve? Potem ste se ujeli v Beta cono (in kako se rešiti iz nje)
Sprejemanje odločitev marsikomu predstavlja velik napor, ne brez razloga, saj premišljevanje in tehtanje o možnostih zahteva čas in napenjanje možganov, ki bi v tistih trenutkih raje mislili kaj drugega. Tako je povsem naravno, da ljudje vsakdanje odločitve poenostavimo in avtomatiziramo, saj nam to prihrani veliko energije.
Ne preizprašujemo se torej venomer, kaj bomo jedli za zajtrk, s čim in po kateri poti se bomo odpravili v službo, kam bomo šli na malico ali kje se bomo dobili s prijatelji, ampak tovrstna opravila in aktivnosti rutiniziramo, saj nam to omogoča bolj učinkovito funkcioniranje. Pa to drži?
Je odločanje za vedno ena in iste stvari res bolj učinkovito? Nam takšno delovanje res najbolje služi? Ali ne bi bilo nemara dobro kdaj spremeniti naše trivialne vzorce obnašanja? In najpomembnejše, ali to sploh zmoremo ali smo postali ujetniki Beta cone?
Bi zaradi denarja spremenili odločitev?
To je zanimalo španskega nevroekonomista dr. Carlosa Alós-Ferrerja, ki se na britanski univerzi v Lancasterju ukvarja z vedenjsko ekonomijo in ekonomsko psihologijo. S sodelavci je med leti 2016 in 2023 opravil več študij, v katerih se je vedno znova potrdilo, da ljudje določene odločitve avtomatiziramo in ponavljamo, četudi bi nam sprememba prinesla denarno nagrado ali dobiček.
Dr. Alós-Ferrer takšno vztrajanje v preteklih odločitvah primerja z mirovanjem in tovrstno vedenje poimenuje odločitvena inercija. Razloži, da smo vsi ljudje na trenutke žrtve te inercije, nekateri seveda pogosteje kot drugi. Ob tem pa nevroekonomist tudi opozori, da so v študijah odločitveno inercijo opazili že pri ljudeh, ki so morali na hitro opraviti veliko majhnih odločitev, torej takšnih, ki niso zahtevale posebno zahtevnega premisleka, in se sprašuje, kaj se šele zgodi, ko smo postavljeni pred večje odločitve, ki terjajo bistveno več napora naših možganov.
PREBERITE ŠE -> Vitomir Magajne: Sam sebi sem bil največji sovražnik
Zakaj ne pustimo slabe službe?
Takšen primer je denimo menjava službe. Pustiti staro službo, v kateri nam je vse poznano, in začeti nekje na novo, je lahko zelo zastrašujoče, četudi na trenutnem delovnem mestu morda vse ne deluje dobro in bi nam svež začetek nekje drugje prinesel boljše pogoje.
Kljub zavedanju tega mnogo ljudi vseeno vztraja v službah, ki jim ne prinašajo zadovoljstva, ugotavlja dr. Alós-Ferrer, to pa zato, ker so se ujeli v Beta cono.
Beta cona je situacija ali položaj, ki nam ne prinaša koristi in nam lahko celo škoduje, a se tega ne zavedamo, saj se spremembe na slabše in škoda dogajajo po malem in postopoma, kar pomeni, da se naši možgani privadijo nanje in jih tako niti ne opazimo, dokler ni prepozno. Ali še huje, se nikoli niti ne zavemo, da bi lahko živeli bolje, če bi nekaj spremenili.
PREBERITE ŠE -> Irena Svetek: Če travm ne predelamo, jih predajamo naslednji generaciji
Če vzamemo še enkrat za primer ujetost v slabi službi, ki nas ne izpolnjuje. Dokler bodo pogoji v njej vsaj delno tolerantni, nas bo odločitvena inercija sila v to, da vztrajamo na delovnem mestu, četudi ne bomo najbolj zadovoljni z delom, motivirani ali celo dobro plačani. To se lahko vleče leta in leta, stanje se lahko celo postopoma slabša, a se bomo vsakič znova prepričali, da še ni tako hudo.
Povsem drugače pa je, če se pogoji v službi naenkrat bistveno spremenijo, recimo, da dobimo novega šefa, ki nam močno zagreni življenje. Tako velika sprememba na slabše, nam bo dala zagon, da premagamo odločitveno inercijo, da izstopimo iz Beta cone in poiščemo boljšo službo.
Kako sprejeti boljše odločitve tukaj in zdaj?
A ni nam treba čakati na zlobnega šefa, da začnemo sprejemati boljše odločitve, pravi dr. Alós-Ferrer. Iz Beta cone lahko izstopimo tudi s preprostimi strategijami.
Nevroekonomist svetuje, da nekajkrat na leto prevetrimo svoje odločitve z »revizijo«, in sicer tako, da si vzamemo čas za temeljit premislek o njih. Marsikdo to stori ob koncu leta, ko si naredi seznam zaobljub, vendar ni nujno, da se to zgodi 31. decembra.
Katerikoli dan bo pravšnji, pomembno je samo, da se vam takrat ne bo mudilo, ampak boste lahko v miru pretehtali svoje odločitve, saj, kot smo že omenili, nas ravno hiter tempo in časovna stiska silita v vztrajanje v statusu quo.
Dovolite si torej čas za premislek tako o majhnih kot velikih odločitvah. Morda boste ugotovili, da ste že ves čas hodili ali se vozili v službo po daljši poti ali pa da obstaja še bolj prijeten lokal od tistega, kamor rutinsko zahajate s prijatelji. Mogoče boste po temeljitejšem pregledu računov spoznali, da plačujete astronomske naročnine za storitve, ki jih niti ne potrebujete, in da obstajajo boljši ponudniki telefonije ali zavarovanja.
Kar se tiče velikih življenjskih odločitev, kot sta menjava službe ali selitev, pa dr. Alós-Ferrer pravi, da je včasih dovolj že, da si vsake toliko postavimo zgolj dve preprosti vprašanji: »Smo zadovoljni?« in če ne, »Kakšne rešitve so nam na voljo?« Odgovori so nam lahko brca v zadnjo plat, ki jo nujno potrebujemo.
