Psihoterapevtka dr. Lucija Hrovat: Odpornost ni nekaj, kar imamo ali nimamo, je proces

Psihična odpornost (resilience) je pojem, ki ga danes pogosto slišimo, a ga hkrati pogosto razumemo napačno. V kulturi učinkovitosti in nenehne pozitivnosti jo radi enačimo z močjo, vzdržljivostjo ali celo neobčutljivostjo. A resnična odpornost ni v tem, da nas stiske ne prizadenejo, temveč v tem, kako se z njimi soočimo in kaj iz njih naredimo.

O tem, kaj osebna moč v resnici pomeni, kako se ta gradi skozi odnose in izkušnje ter zakaj odpornost ni lastnost, temveč proces, smo se pogovarjali s psihoterapevtko dr. Lucijo Hrovat, vodjo psihoterapevtske Ambulante SFU. V intervjuju pojasnjuje, kako na našo sposobnost spoprijemanja z izzivi vplivajo zgodnje izkušnje, sodoben način življenja in kakovost odnosov ter kako lahko odpornost zavestno razvijamo tudi v odraslosti.

Kaj pravzaprav je osebna moč oziroma psihična odpornost?

Psihična odpornost ni trda koža, ne neobčutljivost in tudi ne nenehna pozitivnost. Gre za sposobnost posameznika, da se po obremenitvah, izgubah ali krizah ponovno notranje uravnovesi, včasih celo z večjo modrostjo kot prej.

V praksi to pomeni, da človek doživi travmo ali stisko, ki povzroči možne občutke žalosti, strahu ali jeze, brezupa, nemoči, izgubljenosti … A ga ti občutki ne zlomijo trajno. Osebna moč se pokaže v tem, da si dovoli čutiti, poišče pomoč, reflektira izkušnjo in postopoma ponovno stopi v stik s seboj in življenjem. Prav tako to pomeni, da se ne zapira pred novimi izkušnjami in jih ne obsodi, da bodo vse iste, kot so bile travmatične.

Naj navedem en anonimen primer; ženska v srednjih letih po izgubi službe sprva doživi močan padec samopodobe, izgubi smisel. Ne potlači bolečine, ampak si vzame čas za žalovanje, poišče terapevtsko podporo in postopoma prepozna, da je njena vrednost večja od delovne vloge. Ko se ponovno zaposli, ima jasnejše meje in več notranje stabilnosti. Tu ne govorimo o zmagi brez brez ran, temveč o odpornosti.

PREBERITE ŠE -> Znanstveniki odkrili, da so ljudje, ki se dnevno objemajo z drugimi, manj depresivni

V kolikšni meri je odpornost prirojena in koliko jo lahko razvijemo?

Raziskave kažejo, da ima vsak od nas določen temperament in živčni sistem, s katerim se rodimo. Nekateri se lažje umirijo, drugi so bolj reaktivni. Kar je treba seveda upoštevati.

Psihična odpornost pa se v veliki meri gradi skozi odnose in izkušnje. Ključno vlogo imajo zgodnje izkušnje varnosti, zaupanja, ljubljenosti, prepoznavanje edinstvenosti, ali je bil ob nas nekdo, ki je znal regulirati naša čustva, ko sami tega še nismo zmogli, ali je nekdo zmogel zdržati z nami, ko nam je bilo hudo in tudi pokazati pot iz zagat. Ob tem smo se učili, da smo vredni, da smo se naučili, kako procesirati težke stvari, kako iz njih priti pomirjeni in usmerjeni v reševanje težav. Torej je bistvenega pomena spodbudno okolje, ki olajša marsikatero težko izkušnjo in gradi odpornost.

Se pravi, če smo kot otroci doživeli, da ob težki izkušnji nismo ostali sami, da smo bili videni in da nas je nekdo zaščitil, nas težka izkušnja ne bo ustavila pred nadaljnjim raziskovanjem sveta in odkrivanja naših talentov. Kar pa se zgodi, če nismo imeli take podporne izkušnje. Dobra novica je, da se možgani učijo vse življenje. To imenujemo nevroplastičnost. Z drugimi besedami pomeni, da četudi v otroštvu nismo dobili vsega, kar bi potrebovali, lahko v odraslosti z zavestnim delom, varnimi odnosi in psihoterapijo razvijemo nove načine odzivanja. Odpornost ni nekaj, kar imamo ali nimamo, je proces, ki ga lahko soustvarjamo.

"Priložnosti za rast so prav v zavestnih odmikih: digitalni post, stik z naravo, poglobljeni pogovori, trenutki brez produktivnosti. Ko si dovolimo upočasniti, damo telesu in psihi možnost, da se regenerirata," pravi psihoterapevtka Lucija Hrovat. Foto: Osebni arhiv

Kaj posamezniku resnično pomaga pri krepitvi sposobnosti spoprijemanja z izzivi?

Najbolj pomaga kombinacija več dejavnikov:

• Da zmoremo prepoznavati in poimenovati čustva v določenih situacijah. Kar znamo ubesediti, lažje reguliramo in poiščemo rešitve.
   
• Da imamo notranjo prožnost. To pomeni, da ne vztrajamo v togih prepričanjih (»moram zdržati«, »ne smem biti šibek«), v miselnosti črno-belo (»ali mi uspe, ali pa sem popoln neuspeh«), v katastrofalnih pričakovanjih (»tega ne bom preživel«), v pretirani samokritičnosti (»z mano je nekaj narobe«), prokrastinaciji (»ko bom imel več energije, bom začel«). Ampak se znamo prilagoditi, zmehčati misli, biti prijazni do sebe, ko nam ne gre (»to je težko, a ni nemogoče«, »ni mi vsega treba vedeti danes«, »sem dovolj dober, tudi, ko mi ne uspe«).
   
• Da znamo živeti v odnosih. Odpornost ni individualni projekt. Ljudje, ki imajo vsaj eno varno osebo, ob kateri so lahko avtentični, lažje prenesejo stiske.
   
• Da zmoremo skrbeti za svoje sveto telo. Spanje, gibanje, dihanje in stik s telesom neposredno vplivajo na naš živčni sistem. To so osnovne potrebe, ki jih ne smemo zanemarjati.
   
• Da zmoremo iskati misel, pomen v situacijah ali da smo del nečesa večjega, dokazano krepi psihično vzdržljivost.

V psihoterapiji pogosto vidimo, da sprememba ne pride iz močnejšega razmišljanja, temveč iz boljšega (milejšega, potrpežljivega, ljubečega) stika s sabo.

Kako sodobno življenje vpliva na našo odpornost?

Sodobni tempo življenja je dvorezen meč. Po eni strani imamo več dostopa do informacij, pomoči in znanja. Po drugi strani pa živimo v stanju kronične aktivacije (nenehne dosegljivosti), nenehno se primerjamo na družbenih omrežjih in smo pod pritiskom učinkovitosti. Vse to izčrpava naš živčni sistem.

Težava ni v tem, da smo pod stresom, temveč da imamo premalo okrevanja, počitka, sproščanja po npr. napornem delu. Odpornost se ne gradi v nenehni napetosti, temveč v ritmu napora in počitka.

Priložnosti za rast so prav v zavestnih odmikih: digitalni post, stik z naravo, poglobljeni pogovori, trenutki brez produktivnosti. Ko si dovolimo upočasniti, damo telesu in psihi možnost, da se regenerirata.

Kako prepoznamo, da smo postali bolj odporni?

Zanimivo je, da se odpornost ne kaže v tem, da nas nič več ne prizadene. Ravno nasprotno.

Znaki notranje spremembe so, da hitreje opazimo, kdaj smo preobremenjeni, da si dovolimo pomoč, brez občutka sramu, da se po padcu hitreje poberemo, tudi če nas še boli, da znamo postaviti meje, brez pretirane krivde, da imamo do sebe več sočutja.

Odpornost se pogosto pokaže v tihem notranjem občutku: »To je težko, ampak vem, da bom zmogel.« Si priznamo čustveno težo, ovrednotimo svoje notranje moči in si zamislimo primeren čas, v katerem bomo nekaj storili.

PREBERITE ŠE -> Strokovnjaki za duševno zdravje razkrili, kaj počnejo, ko se počutijo depresivno

Kako lahko starši gradijo odpornost pri svojih otrocih?

Odpornosti starši ne smemo razumeti, kot da bomo otroka zaščitili pred vsem hudim in da bo tako odporen. Otrok ne potrebuje popolne zaščite pred frustracijo. Potrebuje pa stabilnega, čustveno uravnovešenega odraslega, ki mu pomaga predelati frustracijo. Potrebuje varno okolje, v katerem bo doživel varna razočaranja, dobil sporočilo, da so čustva dovoljena in da starš ne rešuje vsake težave namesto njega, temveč z njim, da lahko razvije svoj intelekt in videl, kako se odrasli spoprijemajo z napakami in jih rešujejo.

Najbolj odporni otroci niso tisti brez težav, temveč tisti, ki imajo ob sebi odraslega, ki reče: »Vidim, da ti je težko. Tukaj sem.«

Odpornost ne raste v popolnosti, temveč v podpornem, korekturnem odnosu.