Psiholog razkriva: Zaradi iskanja sreče smo danes nesrečni

Če se vam zdi, da ste danes pod stalnim pritiskom, da bi morali biti bolj srečni, bolj umirjeni, bolj izpolnjeni, niste sami. Ameriški psiholog Mark Travers v članku za Psychology Today opozarja na paradoks sodobnega časa: »Bolj, ko lovimo srečo, bolj nam polzi iz rok.«

Po njegovih besedah tako klinične izkušnje kot raziskave že dolgo kažejo isto sliko: ko srečo začnemo meriti, spremljati in primerjati, jo začnemo izgubljati. »Um, ki nenehno preverja lastno zadovoljstvo, se postopoma oddalji od same izkušnje sreče,« zapiše Travers.

Ko sreča postane projekt

Današnja kultura nas spodbuja, da optimiziramo skoraj vse: navade, spanec, odnose, produktivnost, celo razpoloženje. Sreča je postala cilj, ki ga je treba doseči, izboljšati in obdržati, s tem pa tudi breme, pravi Travers. 

»Iskanje sreče se je spremenilo v industrijo. In vsakič, ko imamo občutek, da nismo dovolj srečni, se zdi, kot da smo osebno spodleteli,« zapiše in doda, da svež pogled na srečo ponuja nemški psiholog Ole Höffken, ki je za revijo Journal of Happiness Studies nedavno razvil zanimivo tezo. Po njegovem sreča ni končno stanje, do katerega se dokopljemo, temveč razvijajoč se proces, ki se ga moramo naučiti razumeti.

Sreča ni stalno dobro počutje

Po Höffknovem razumevanju sreča ne pomeni, da se ves čas počutimo dobro. Opisuje jo kot »ugodno ravnovesje med določenimi pozitivnimi in določenimi negativnimi čustvi«. To pomeni, da sreča ni odsotnost bolečine in ni stalno ugodje. Je dinamično razmerje med veseljem in žalostjo, med zadovoljstvom in nelagodjem. Tudi neprijetna čustva imajo torej svojo vlogo. Ko jih poskušamo izločiti, pravzaprav porušimo sistem, ki naj bi nas ohranjal stabilne.

Tak pogled vrača globino čustvu, ki ga je sodobna kultura pogosto skrčila na hedonistično zadovoljstvo. Hkrati pa odpira prostor za oblike sreče, ki jih lahko doživimo prav zato, ker niso ločene od težjih občutkov. 

Pametna tehnologija nas danes neprestano zasipava z živahnimi vsebinami, humorjem, potrditvami. Nič več ne izstopa, ker je vsega preveč, zato smo vse bolj otopeli, kljub temu da smo vsak dan bombardirani z nešteto veselimi in osrečujočimi podobami. Foto: Shutterstock

Ambivalentna čustva so lahko zdrava

Travers kot primer navede žalovanje. Človek lahko žaluje in je hkrati srečen, če je žalost umeščena v širši okvir smisla, povezanosti in ljubezni. Lahko nas boli izguba, obenem pa v spominu nosimo toplino odnosa. Podobno velja za nostalgijo, kjer se veselje prepleta z izgubo, ali za občutek zadovoljstva ob koncu napornega obdobja, ko se ponos in olajšanje pomešata z utrujenostjo. 

Travers pravi, da Höffken takšna stanja imenuje ambivalentna čustvena stanja, ob tem pa poudari, da ne gre za znak notranje zmede, temveč za kazalnik psihološke zrelosti. Sreča po tem razumevanju ne zahteva očiščenja čustev, temveč njihovo povezanost, kar je še posebej pomembno sporočilo za partnerske odnose. Zreli odnosi namreč ne temeljijo na stalni lahkotnosti, temveč na sposobnosti, da skupaj prenesemo tudi napetosti, razočaranja in žalost, brez občutka, da je z nami ali z odnosom nekaj narobe.

Evolucija ni načrtovala večne blaženosti 

Ameriški psiholog piše, da je za sodobno razumevanje sreče in zakaj se nam venomer izmika, potrebno pogledati evolucijsko razlago Höffkna. Ta pravi, da so naše prednike pozitivna čustva spodbujala k raziskovanju, sodelovanju in ustvarjalnosti, negativna pa so bila hitra, osredotočena in nujna za preživetje. »Težave nastanejo, ko ena stran čustvenega sistema povsem prevlada nad drugo,« opozarja Travers. Sodobna kultura sreče pa prav to počne: negativna čustva obravnava kot napako, ki jo je treba popraviti. A življenje brez nelagodja bi bilo, kot opozarja Höffken, krhko in brez orientacije. Brez bolečine namreč ni pravega veselja, brez kontrasta pa ni globine. 

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V: Godina: Garantiram vam, kar Fincem prinaša srečo, je Slovencem ne bo

Zakaj smo danes tako izčrpani

Eden ključnih pojmov, ki jih Travers izpostavi iz Höffknovega dela, je evolucijsko neskladje. Naša biologija je namreč starodavnejša kot sodobni svet, ki se je spremenil hitreje, kot smo se ji evolucijsko lahko prilagodili. 

»Naše možgane danes preplavljajo nadnormalni dražljaji, umetno okrepljene oblike nagrade, ki izčrpavajo naš motivacijski sistem,« piše Travers in za ponazoritev uporabi metaforo sladkorja. Dokler v Evropi nismo poznali belega sladkorja, je bil vsak sladek grižljaj iz narave redek in izjemno nagrajujoč. Danes je sladkor poceni in vseprisoten, v prehrani ga je toliko, da smo se nanj navadili in nas ne osrečuje več. 

Po Traversovih besedah se enako dogaja s srečo. Majhni trenutki sreče in zadovoljstva, ki so nekoč v ljudeh sprožili pristno veselje, danes zbledijo v poplavi dražljajev. Pametna tehnologija nas nenehno zasipava z živahnimi vsebinami, humorjem, potrditvami. Nič več ne izstopa, ker je vsega preveč, zato smo vse bolj otopeli, kljub temu da smo vsak dan bombardirani z nešteto veselimi in osrečujočimi podobami. Namesto da bi občutili globoko zadovoljstvo, smo vse bolj prazni in čutimo nenehno potrebo po še, ki se je ne da pogasiti. 

Ob tem seveda izgubljamo tisto, kar je za čustveno ravnovesje ključno: pristna pripadnost, sodelovanje in občutek skupnega smisla, pravi Travers in dodaja Höffknovo ugotovitev, da nas je sodobni način življenja »odtujil od naših evolucijskih potreb po povezanosti in sodelovanju«.

Sreča kot kompas, ne kot cilj 

Iz zapisanega Travers potegne sklep, ki deluje skoraj razbremenilno: sreča ni destinacija, ampak proces. »Evolucijsko razumevanje sreče nam ne ponuja zemljevida, temveč kompas,« zapiše. Kaže nam smer k ravnovesju, zmernosti in odnosom, ne pomeni pa popolno stanje brez bolečine. 

Za partnerske odnose in odnos do sebe to pomeni nekaj zelo preprostega, a hkrati zahtevnega. Če želimo biti srečni, se nam ni treba gnati za nedosegljivimi cilji in nepozabnimi doživetji, ampak moramo v življenju pustiti prostor tako za veselje kot žalost, saj sta nerazdružljivo povezana, ter ostati v stiku sami s seboj in ljudmi okoli nas.