Potovanja nas ne le sprostijo, v možganih se zgodi nekaj pomembnega
Ustvarili smo kulturo, v kateri je razumljeno, da si moramo počitek zaslužiti, potovanja pa so že tak luksuz, da se moramo skorajda zagovarjati, zakaj potujemo. A kot piše nevropsihologinja Elizabeth Mateer za Psychology Today, nevroznanost potrjuje drugačen pogled, pri katerem je pot z letalom ali vožnja v kraje, kjer še nismo bili, zelo koristna za možgane. In ne gre za to, kako s triki izboljšati produktivnost svojih počitnic. Gre za razumevanje, kaj naši možgani dejansko počnejo, ko jih odpeljemo v novo okolje.
Večino časa smo na avtopilotu
Kot piše Mateer se naše življenje, ko opravljamo vsakodnevne opravke, kar se možganov tiče, komajda dogaja. Ko se gibamo v znanem okolju, komuniciramo z že znanimi ljudmi, opravljamo vsakodnevno rutino, smo v poznanih prostorih, naši možgani niso najbolj učinkoviti. Delujejo po utrjenih nevronskih poteh in se čez dan prebijajo s prepoznavanjem vzorcev, pri tem pa ne porabijo veliko energije za dejansko obdelavo informacij. Kot pravi psihologinja, so na avtopilotu. Kar je povsem prilagoditveno, in če bi bil vsak torek nova zgodba, ne bi mogli delovati.
A to ima svojo ceno. Možganski sistem, ki je odgovoren za samorefleksijo, domišljijo in identiteto, ni tako aktiven, ko smo na avtopilotu. Prenehamo si zastavljati vprašanja o sebi, saj nas v okolju nič ne spodbuja k temu. Občutek tega, kdo smo, postane nekaj, kar nosimo s seboj, ne da se kdaj preizprašali. Z drugimi besedami: domačnost nas lahko kognitivno in psihološko oslabi, ne da bi se tega sploh zavedali.
Kaj se ob novih situacijah zgodi z možgani?
Ko stopimo na neznano območje, se morajo možgani prebuditi. Neznane ulice, novi zvoki, neznani jeziki, hrana, ki je še nikoli nismo poskusili – vse to spodbudi dopamin, katerega primarna vloga je, da ustvari občutek užitka, zato nas v novih situacijah spodbudi k želji po raziskovanju. Spodbuja radovednost, pozornost in nas pozove, da se soočimo s tistim, kar je pred nami. Možgani, ki so preplavljeni z novimi stvarmi, so lačni informacij na način, ki se ob rutinskem delu nikoli ne prebudi.
Ne le, da se ob tem počutimo dobro, učinki so še večji. Nevroznanstveniki so pri miših nedavno identificirali obliko možganske plastičnosti, imenovano sinaptična plastičnost na vedenjski časovni skali (behavioral timescale synaptic plasticity ali BTSP), pri kateri se lahko hipokampus začne preurejati že po eni sami novi izkušnji - ne po tednih ponavljanja, ampak po enem samem srečanju. Zbujeno živčevje je skupno možganom vseh sesalcev, vključno s človeškimi, kar je eden od razlogov, zakaj to preurejanje na podlagi ene same izkušnje velja za verjeten mehanizem, s katerim tudi ljudje oblikujemo žive spomine na enkratna potovalna doživetja.
Medtem potovanja hkrati aktivirajo več možganskih plasti na načine, kot jih vsakdanje življenje redko. Raziskovanje po neznanih prostorih aktivira temenske režnje, odgovorne za prostorsko obdelavo. Načrtovanje logistike (npr. javni prevoz v novem mestu, meni v tujem jeziku ali preprosto pot do kraja, kjer še nikoli nismo bili) zaposluje izvršilne funkcije čelnih režnjev. Nove izkušnje postanejo novi spomini in nove zgodbe, kar aktivira senčne režnje. Izkazalo se je, da so počitnice vadba za celotne možgane.
Potovanja nas destabilizirajo
A učinki potovanj so še bolj zanimivi; ne le, da spodbujajo možgane, temveč destabilizirajo našo bit. In to, kakorkoli neprijetno se že sliši, je pogosto točno tisto, kar potrebujemo. Ko smo nekje, kjer nam ni nič poznano, izgubimo ogrodje, ki drži našo identiteto na svojem mestu. Rutine izginejo, vloge nam ne sledijo. Okolje, ki nam običajno pripisuje vloge, je pozabljeno, ostane pa tisto, kar je bistveno bližje resničnim gradnikom jaza.
Raziskave o transformacijskih potovanjih ugotavljajo, da so prav spremembe v samopodobi tisti ključni mehanizem, ki ustvari občutek, da nas je potovanje resnično spremenilo. »Ne gre za znamenitosti ali fotografije. Gre za samorefleksijo, v katero nas prisili neznano, za razkrivanje samih sebe, ko moramo krmariti po svetu brez običajnega zemljevida, ter za tiste subtilne družbene primerjave, ki nastanejo ob srečevanju z ljudmi, ki svoje življenje organizirajo povsem drugače kot mi,« piše Masteer.
Kot pravi, to poimenujemo nekoherentnost jaza ali prekinitev kontinuitete jaza (self-discontinuity). Gre za začasno zrahljanje običajne zgodbe, ki jo pripovedujete o sebi. Pomembno je poudariti, da je ta prekinitev kontinuitete na splošno lahko povezana s psihološko stisko in občutkom dezinformiranosti oziroma izgubljenosti, vendar raziskave potrjujejo tudi njene pozitivne učinke, saj je lahko hkrati pot do jasnosti. Ljudje se z vsebinsko bogatih potovanj pogosto vrnejo z novim spoznanjem o sebi, za katerega prej niso vedeli, saj je potovanje začasno utišalo tisti hrup, ki nam v vsakodnevnem življenju onemogoča postavljanje pravih vprašanj.
Kako potovanja vplivajo na kreativnost?
Bistvo kreativnosti je, kot piše Psychology Today, da povezuje stvari, ki na prvi pogled ne sodijo skupaj. Ta sposobnost je zelo odvisna od širine in fleksibilnosti naših kognitivnih shem – mentalnih okvirjev, skozi katere razumemo svet. Ko te sheme oziroma okvirji dalj časa niso postavljeni pred izzive, se zabetonirajo. Prenehamo videti alternativne možnosti, rešitve, saj jih možgani preprosto ne iščejo več.
Izpostavljenost različnim kulturam, okolju, organizaciji dnevnega življenja zmoti rutinsko razmišljanje in razširi okvirje v naši miselnosti. Raziskave o multikulturnih izkušnjah vsakič znova dokazujejo, da imajo ljudje, ki se poglobijo v neznane kulture, večjo kognitivno fleksibilnost in večjo sposobnost iskanja nepričakovanih rešitev pri reševanju problemov. Kreativnost je pri ljudeh, ki imajo izkušnje z drugimi kulturami bistveno večja. »Ne zato, ker te potovanja naredijo pametnejšega, temveč, ker naredi njihovo razmišljanje bolj gibčno,« pravi Elizabeth Mateer.
Zato toliko pisateljev, umetnikov in tudi podjetnikov potovanja opisuje kot nujen del njihovega življenja oziroma ustvarjanja. Ne gre za romantiziranje, gre za nevropsihologijo.
Razdalja niti ni pomembna
In še preden začnete iskati najbolj eksotični in oddaljeni kraj na zemljevidu, Mateer poudarja, da raziskave ne govorijo o razdaljah, temveč o pristni potopitvi v izkušnjo - pripravljenosti, da se zares soočimo z neznanim okoljem, namesto da se po ulicah pomikamo s telefonom pred obrazom in s svojimi običajnimi miselnimi vzorci v glavi. »Konec tedna v mestu, ki ga še nikoli niste obiskali, soseska v vašem lastnem mestu, ki je še niste raziskali, ali celo zavestna odločitev, da naredite nekaj povsem zunaj svoje rutine — vse to lahko aktivira enake nevrološke mehanizme kot potovanje v tujo državo, če k temu pristopite s pravo mero pozornosti,« pravi Elizabeth Mateer.
Poznamo počitnice, kjer zbežimo od obveznosti, stresa, vsakodnevnih skrbi. Takšne vrste počitek ima zagotovo veliko vrednost in ga ne smemo podcenjevati. A drug način potovanja je lahko tudi tak, kjer možgani delujejo drugače, kot smo vajeni. Ta oblika potovanja zrahlja našo identiteto, ji pusti dihati, razširi naš ustvarjalni repertoar in ustvari nove spomine (ter novo nevronsko strukturo), ki ostanejo z nami še dolgo po končanem potovanju. Možgani, ki tavajo, se domov vrnejo spremenjeni. Seveda ne popolnoma, ampak na tiste subtilne, strukturne načine, zaradi katerih nas pomembne izkušnje zmeraj spremenijo: za odtenek bolj prožni, nekoliko bolj odprti in za spoznanje bolj zmožni videti svet ter same sebe, s povsem novega zornega kota.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
