Ob koncu šolskega leta: Otrok se odziva na pritiske nauči pri starših

Od nekdaj so bili tedni proti koncu šolskega leta pri številnih otrocih obdobje stresa, pritiskov in tudi žalosti zaradi spričeval, ki morda niso takšni, kot so si jih sprva želeli. Z vsakim letom se zdi, da je otrok, ki doživljajo pritiske, vedno več in več, kljub temu da psihologi, psihiatri in drugi strokovni delavci, ki delajo z otroki in starši, poudarjajo, da naj bo otroštvo čas veselja, radosti in brezskrbnosti.

Kot pišejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), otroci in mladostniki posnemajo odzive, komunikacijo, čustvovanje in razmišljanje odraslih, zato je ključno, kako se na stresne situacije odzovemo starši. »Zato je odgovornost vseh odraslih, da se naučimo spopadati s stresnostjo življenja na zdrav in učinkovit način, saj bomo lahko s tem pomagali tudi drugim, še posebej otrokom,« piše NIJZ.

Starševski pritisk poveča tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj

Moramo se zavedati, da kritiziranje šolskega sistema, ki po mnenju mnogih staršev zahteva preveč, otroku ne bo prav nič koristilo oziroma pomagalo. Bistveno bolj pomembno je, da se spopadanja z nalogami, izzivi in tudi stresom naučijo v domačem okolju, ki naj bo v podporo, ne le dodatno oteženo. »Čezmeren starševski pritisk na uresničevanje dosežkov lahko poveča tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri najstniku. Pomembno je, da imate pozitivna pričakovanja do vašega najstnika, vendar pri oblikovanju pričakovanj upoštevajte tudi njegove osebnostne lastnosti in sposobnosti,« pišejo na NIJZ.

PREBERITE ŠE -> Cvetka Sokolov: Otroku bo v šoli občutno lažje, če bo v družini vladalo takšno vzdušje

Bodimo otrokov spoštljivi in odgovorni zaveznik

O tem, kako naj se v zdajšnjem sistemu znajdejo otroci in starši, da bi ga preživeli čim manj poškodovani, je za Onoplus spregovorila dr. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., mag. soc. psihiatrije in spec. logoterapije. »Prepričana sem, da otrok v sebi poleg genov in posledic vzgoje nosi tudi duhovno moč svoje individualnosti. Na srečo so otroci zelo prilagodljiva bitja. Tudi v tem sistemu bodo preživeli in bodo kasneje sposobni izkazati, kdo so. Seveda je škoda, da te priložnosti nimajo že v osnovni in srednji šoli. Sem tudi profesorica na fakulteti. Redno sem priča stiskam mladih, ki sploh ne vedo, katero pot bi izbrali, kaj jih zanima. Vsaka osebnost v sebi nosi ogromne potenciale in le malo bi bilo treba, da bi otrok začutil, da je pomemben člen v skupnosti, ki mu pomaga graditi osebnost. Potem bi bil končni učni uspeh le rezultat vsega dobrega,« pravi in doda, da je otrokova temeljna potreba, potreba po varnosti. Cel intervju lahko preberete tukaj.

"Vsaka osebnost v sebi nosi ogromne potenciale in le malo bi bilo treba, da bi otrok začutil, da je pomemben člen v skupnosti." Foto: Shutterstock

O pomembnosti dejstva, da smo odrasli temeljni steber otrokovega občutka varnosti govori tudi psihologinja, družinska terapevtka in doktorica znanosti socialnega dela Gabi Čačinovič Vogrinčič: »Upanje se začne pri spoštovanju otroštva, edinstvenosti tega obdobja. Začne se pri učenju staršev in učiteljev o tem, kako biti otrokovi spoštljivi in odgovorni zavezniki v sedanjosti, tukaj in zdaj, ko smo skupaj v šoli ali doma, to je upanje. Upanje je naučiti se, kako biti na strani otroka, kako se mu približati, da bi ga slišali in razumeli, spoznali, kaj zna, zmore in želi.«

V intervjuju za Onoplus psihologinja poudari tri pomembne varovalne dejavnike, za katere smo odrasli odgovorni: »Vsak otrok potrebuje skrb in podporo odraslih, njihovo pričakovanje, da bo znal in zmogel, in podporo pri tem ter udeleženost otroka v oblikovanju življenja, soustvarjanje torej.«

Čačinovič Vogrinčič še pravi, da mora biti to tisočletje tudi tisočletje otrok kot sogovornikov, posameznikov, ki potrebujejo našo zaščito ob temeljnem spoštovanju njihovih osebnih pravic, zavedanja, da so od tod dalje sopotniki v naših skupnih življenjih. »Približajmo se jim kot spoštljivi, sočutni in odgovorni zavezniki in jim stojmo ob strani na lepih, zanimivih, a tudi težkih poteh, po katerih stopamo skupaj.« Celoten intervju s strokovnjakinjo si lahko preberete na tej povezavi.