Mučeniški starši: Ni dobro, da se zavoljo otroka odrekate lastni sreči

Gotovo ste že imeli kdaj opravka z osebo, ki se rada žrtvuje za druge. Neprestano se odpoveduje lastni sreči, in postavlja na prvo mestu ljudi okoli sebe (partnerje, otroke, prijatelje), misleč, da je takšno početje radodarno in nesebično. Včasih druge opozori na svojo požrtvovalnost, zlasti, ko ti drugi počnejo nekaj, česa ne odobrava.

A ni nujno, da »mučeniki« sploh kdaj na glas spregovorijo o stvareh, ki so jih žrtvovali zavoljo svojih bližnjih, saj imajo tovrstna dejanja moč, da obvisijo v zraku in preganjajo mučenikove prejemnike tega »blagoslova« kot nemirni duhovi, ki ne najdejo počitka. 

Čeprav mučeniško pozicijo človeštvo slavi že tisočletja in Slovenci pri tem nismo nič drugačni, nenazadnje je v naši družbi že dolgo prisoten sindrom cankarjanske matere, je ta psihološki vzorec, ki je pravzaprav globoko zakoreninjen v različnih kulturah po svetu, danes prepoznan kot zelo škodljiv. 

Ne samo, da si mučeniki za svoje trpljenje ne zaslužijo medalje, s svojim vedenjem uničujejo tako svoje življenje kot tudi (pogosto nezavedno) življenja ljudi okoli sebe. In ena najhujših oblik je, ko mučeniki postanejo starši. 

Gre za enega bolj toksičnih odnosov, meni Nancy Colier, ameriška psihoterapevtka in avtorica številnih knjig o odnosih in osebnosti rasti, ki je za Psychology Today razkrila, kako nevarne in daljnosežne posledice lahko ima dinamika starša, ki lastno srečo žrtvuje na račun svojih otrok. 

PREBERITE ŠE -> Dr. Sebastjan Kristovič: Najmočnejša moralna sila na svetu je, ko mama izreče te besede

Marsikdo misli, da je žrtvovanje lastnih želja in potreb zavoljo drugih kot deljenje pogače. Če vzamem jaz manj, bo drugemu ostalo več. Preprosta matematika, kajne? Napaka.

Sreča je prej množitev kot pa delitev, pravi Colierjeva, ki trdi, da s tem, ko se odpovemo lastni sreči, da bi zadovoljili bližnje, pravzaprav ustvarjamo situacije, v katerih izgubljata obe strani. 

V prvi vrsti seveda izgubljamo mi, ki smo se žrtvovali, izgubljajo pa tudi naši bližnji, ker smo jih s svojim dejanjem pravzaprav naredili odgovorne za našo žrtev in, kar je še huje, odgovorne za našo nesrečo. 

»Bližnji v odnosu z mučenikom tako ne občutijo sreče, ampak prej krivdo in pogosto tudi mučenikovo zamero, čeprav jih sami niso nikoli prosili, da se žrtvujejo zanje. Imeti starša ali kogarkoli, s katerim smo si blizu, ki sprejema takšne odločitve, je boleče, frustrirajoče in gnev vzbujajoče,« razlaga psihoterapevtka. 

Otroci mučeniških staršev se pogosto počutijo obremenjene, jezne in prizadete, ker zavedno ali nezavedno čutijo, da so ogovorni za starševe negativne odločitve, pravi Colierjeva. »Občutek dobijo, da so oni krivi za to, da njihov starš ne skrbi za svoje zdravje in dobro počutje, ampak da se razdaja zanje. V skrajnih primerih lahko otroka celo napadejo misli, da je oni tisti, ki je svojemu staršu uničil življenje, saj brez njega ne bi bilo potrebe po žrtvovanju, in bi starš lahko uresničil svoje neizpolnjene želje.« 

Otroci, ki so odrasli ob mučeniškem staršu, odrastejo z mišljenjem, da lastne potrebe niso tako pomembne, kot potrebe drugih. Foto: Shutterstock

A to še ni vse, starši, ki pri vzgoji in v življenju na splošno zavzemajo pozicijo mučenika, svojim otrokom nevede predajajo tudi škodljivo sporočilo, da lastne potrebe niso tako pomembne kot potrebe drugih ljudi. S svojim zgledom jih naučijo, da je skrb zase sebična, da so drugi vredni več, in da naša sreča ne šteje, če ne služi drugim.

Pod črto, naučijo jih nespoštovanja samega sebe, kar pri otroku ustvari nešteto težav s samopodobo in z medosebnimi odnosi. 

Mučeništvo ima tako lahko globoke in resne posledice na življenja naših otrok, opozarja ameriška psihoterapevtka, ki je prepričana, da bi morali ta vzorec zrušiti s piedestala in ga prenehati slaviti kot nekaj hvalevrednega. 

PREBERITE ŠE -> Dragan Petrovec: Otroka moraš imeti rad, ta mit je najhujši

Mučeniška mati, ki na prvo mesto postavlja otroke, a pozablja nase, ni tragična zmagovalka, katere trpljenje si zasluži nagrado, ampak zaslepljena poraženka, ki ne razume, da smo za lastno srečo odgovorni sami, ne drugi, in da sreča ni nekaj, kar kopni, ampak je nalezljiva in se množi. Če želimo lastnim otrokom (pa tudi drugim ljubljenim osebam) res najboljše, se torej nehajmo žrtvovati zanje, ampak poiščimo načine, kako lahko vsi uživamo polno življenje.