KLJUBOVANJE

Ko otrok kriči "pusti me pri miru”, nam v resnici sporoča to

Že majhna sprememba v komunikaciji in razumevanje odraslih, da otrok ne zna umestiti svojih čustev, lahko pripelje do bistveno boljšega odnosa med otrokom in staršem.
Fotografija: Neoprijemljivih čustev ne moremo razrešiti z disciplino, temveč s povezanostjo. Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Neoprijemljivih čustev ne moremo razrešiti z disciplino, temveč s povezanostjo. Foto: Shutterstock

Ameriški psiholog in avtor številnih knjig, v katerih se osredotoča predvsem na vzgojo otrok, Jeffrey Bernstein je za Psychology Today zapisal, da otrokovo kljubovanje ni zid, ki se gradi med otrokom in staršem, temveč plamen.

Nenehno nasprotovanje za vsako malenkost, ki se začne že pri jutranjem umivanju zob, preoblačenju iz pižame in nadaljuje tudi v bolj ključne opravke v dnevu, kot je recimo reševanje domače naloge, je lahko za starše izjemno izčrpavajoče. Dan za dnem se nam zdi, da smo v bitki moči, naši odzivi pa so vedno bolj nepopustljivi – več pravil, hujše posledice oziroma kazni in vedno bolj glasen in strog ton pogovora.

Bernstein staršem v tem primeru razkriva zelo enostavno rešitev, na katero verjetno niti pomislili niso: »Veliko staršev ne sliši dovolj dobro. Kar je videti kot kljubovanje, je največkrat klic po povezovanju.«

Otrok čustev ne zna umestiti in ubesediti

Že odrasli težko prepoznamo, kaj šele izgovorimo svoje občutke, ko smo preveč vznemirjeni, razburjeni, se moramo umiriti. Kaj šele otroci! Otrok ne bo izrekel, da je na čustvenem vrtiljaku, da potrebuje trenutek, da se umiri ali da ga skrbi, da nas je razočaral.

Namesto tega eksplodirajo, pravi psiholog. Se upirajo, pritisnejo na vse naše najbolj ranljive gumbe. »Tega ne počnejo, ker vas ne bi imeli radi ali vas ne bi spoštovali, ampak ker ne znajo umestiti svojih čustev. Njihovo obnašanje nam govori, naj gremo stran, a njihov živčni sistem pravi, da potrebujejo občutek varnosti.«

Kar je videti kot kljubovanje, je največkrat klic po povezovanju. Foto: Shutterstock
Kar je videti kot kljubovanje, je največkrat klic po povezovanju. Foto: Shutterstock

In teh neoprijemljivih čustev ne moremo razrešiti z disciplino, temveč s povezanostjo. Preobrat v razumevanju lahko reši marsikateri spor, dan in družinsko dinamiko. Psiholog poudarja, da to ne pomeni, da upravičujemo ali ignoriramo neprimerno vedenje, ampak, da nehamo predpostavljati, da je kljubovanje stvar nadzora, temveč prepoznamo, da se otrok težko uravna sam. Kar seveda ni nič nenavadnega in ga moramo pri tem podpreti.

PREBERITE ŠE -> Dr. Sebastjan Kristovič: Najmočnejša moralna sila na svetu je, ko mama izreče te besede

Prvi korak pri tem je, da vemo, da je starševska mirna prisotnost veliko bolj učinkovita kot karkoli drugega.

Ko otrok doživlja občutke strahu, sramu ali frustracije, je njegov živčni sistem v stanju, ko ne more razsodno razmišljati. Takrat potrebuje odraslo osebo, ki mu bo s tonom glasu, telesom in besedami dala vedeti, da zanj ni preveč in se nanj lahko zanese. »V čustveni nevihti moramo biti njegovo sidro,« pravi Jeffrey Bernstein.

Psiholog in avtor deli konkretne stavke, ki jih lahko starši uporabljajo, ko se zdi, da njihov otrok nasprotuje in zapira vrata pred njimi.

  • Namesto ’Zelo si nespoštljiv’ poskusite z ’To so res težke besede. Zadihajmo in poskusimo znova.’
     
  • Namesto ’Pojdi v sobo, dokler se ne začneš normalno vesti’ poskusite z ’Vidim, da si slabe volje. Dal/a ti bom prostor, a sem blizu, ko boš pripravljen/a na pogovor.’
     
  • Namesto ’Zakaj ne poslušaš’ poskusite z ’Pomagaj mi razumeti, kaj trenutno občutiš.’

PREBERITE ŠE -> Dr. Gordon Neufeld: Ko je otrok navezan na starša, je vzgoja bistveno lažja

Mirnost staršev je veliko močnejša kot otrokov kaos

Že majhen preobrat v besedah, tonu glasu in telesni prezenci lahko ponovno vzpostavi povezanost med starši in otrokom ter otroku predstavlja občutke varnosti, tudi ko jim je najbolj težko.

Starši se morajo namreč zavedati, da se otroci (kot tudi odrasli) v obrambni položaj največkrat postavijo, ko se počutijo nemočne, nerazumljene ali čustveno osamljene. In najhitrejši način, da zmanjšamo napetost, ni v tem, da jih premagamo v bitki moči, temveč da jih razumemo.

Starševska mirna prisotnost veliko bolj učinkovita kot karkoli drugega. Foto: Shutterstock
Starševska mirna prisotnost veliko bolj učinkovita kot karkoli drugega. Foto: Shutterstock

Kar poudarja Bernstein, je, da otrok ne potrebuje bolj strogega starša, temveč starša, ki mu bo bolj blizu. Vendar to ne pomeni, da vzgajamo permisivno. »Pomeni, da smo miren in samozavesten vodja, ki ga otrok potrebuje. Pomeni, da se držimo postavljenih mej, a pokažemo tudi svoje srce.«

PREBERITE ŠE -> Lucija Hrovat: Tovrstna oblika navezanosti igra v življenju najstnikov pomembno vlogo

Ko se na otrokovo nasprotovanje odzovemo z radovednostjo namesto s kritiziranjem in sočutjem namesto z nadzorom, ne le da umirjamo nevihto, temveč gradimo zaupanje. Otroku pokažemo, da so tudi v zanje težkih trenutkih, vredni ljubezni in navezanosti.

Preberite še:

V prodaji