Ko otrok doma joka in sitnari, je to lahko dober znak: Tega mu nikar ne vzemite

Starši si želijo samozavestnega otroka, ki bo znal razmišljati s svojo glavo, povedati, kaj čuti, se postaviti zase in nekoč odrasel v človeka, ki zaupa sebi. Toda v vsakdanjem življenju se ta želja hitro znajde na preizkušnji.

Majhen otrok želi prijeti, raziskati, razstaviti, splezati, poskusiti. Protestira, ko mu nekaj preprečimo. Joče, ko je razočaran. Jezen je, ko ni po njegovo. Po prihodu iz vrtca ali šole je lahko siten prav takrat, ko smo tudi sami najbolj utrujeni.

In takrat bi starš najraje zaukazal, naj se vendar umiri, uboga in obvlada. Toda prav na tej točki se je smiselno vprašati, ali otroka učimo živeti s svojimi občutki ali ga učimo, da jih mora zaradi miru odraslih utišati?

Hrvaški terapevt Tomislav Kuljiš opozarja, da so prva leta življenja izjemno pomembna za način, kako bo otrok pozneje doživljal sebe in svet. Otrok namreč po njegovem ni nepopisan list papirja, ki ga moramo odrasli šele pravilno oblikovati. Na svet pride s svojimi predispozicijami, temperamentom in edinstvenostjo, odnosi z najbližjimi odraslimi pa pomembno vplivajo na to, kako se bo ta potencial razvijal.

Ko je »ne smeš« predvsem priročen za odraslega

Posebej občutljiva so tista vsakdanja sporočila, ki se odraslim zdijo skoraj nepomembna - Ne dotikaj se. Ne plezaj. Ne packaj. Bodi pri miru. Ne delaj tega. Saj ni nič hudega. Ne jokaj.

Seveda otrok potrebuje meje. Majhen otrok ne more odločati o vsem in naloga odraslega je tudi, da ga zaščiti. Toda nekaj drugega je postaviti potrebno mejo in nekaj povsem drugega otroka nenehno omejevati predvsem zato, ker je tako življenje odraslega lažje. Kuljiš opozarja, da lahko otrok, ki pri svojem naravnem raziskovanju sveta vedno znova naleti predvsem na prepovedi, sčasoma ponotranji nezaupanje vase in občutek, da njegovi spontani vzgibi niso zaželeni.

In morda se prav tu začne nekaj, kar veliko pozneje prepoznavamo tudi pri odraslih: nenehno preverjanje, ali ravnamo prav, strah pred napakami, težave pri izražanju svojih potreb in nezaupanje lastnim občutkom.

Rešitev ni vzgoja brez postavljanja meja. Otrok ne potrebuje odraslega, ki mu bo vse dovolil in izpolnil vsako željo. Potrebuje pa odraslega, ob katerem njegove želje, razočaranja in čustva lahko obstajajo, tudi kadar jim ni mogoče ugoditi.

Kuljiš to razliko strne v preprosto misel: »Otroci ne potrebujejo daril, temveč prisotnost.«

Zelo podobno predava tudi priznani kanadski klinični in razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Neufeld, ki se že desetletja ukvarja z razvojem otrok in pomenom navezanosti, opozarja še na širši problem: okolje, v katerem danes odraščajo otroci, se je močno spremenilo. In to, kot pravi, morajo starši, ki zdaj vzgajajo otroke, upoštevati. 

Družine so manjše in pogosto manj povezane z razširjeno družino, otroci imajo veliko prej dostop do zaslonov in neomejenih vsebin, informacije do njih ne prihajajo več predvsem prek odraslih, ampak postajajo vrstniki vse zgodnejši in pomembnejši zgled.

Otrok ne potrebuje popolnega starša, temveč odraslega, ob katerem se počuti dovolj varnega, da lahko pokaže tudi manj prijetna občutja. Foto: Shutterstock

Neufeld meni, da lahko v takšnem okolju odrasli hitro izgubijo svojo temeljno vlogo: niso več tisti, ob katerih se otrok orientira, umiri in počuti varnega. Starši pa se znajdejo v neprijetnem protislovju. Vidijo, da sodobni svet za otroka ni vedno prijazen, obenem pa si želijo, da bi se vanj čim bolje vključil.

Zato lahko začne postajati pomembneje, da se otrok prilagodi, kot pa da ohrani stik s sabo. Pomembno postane, da v vrtcu ne joka. Da v šoli ne izstopa. Da zna nadzorovati čustva. Da se lepo vede. Da je sprejet med vrstniki. Toda otrokova čustvena zrelost po Neufeldovem razumevanju ne nastane tako, da neprijetne občutke odstranimo. Ravno nasprotno.

PREBERITE ŠE -> Želim si, da bi starši spoznali mojo šestletnico

Zakaj otrok potrebuje tudi žalost

Ko je otrok žalosten, razočaran ali jezen, odraslega hitro premami želja, da bi težavo odpravil.

• »Saj ni nič hudega.«
• »Jutri bo bolje.«
• »Ne jokaj zaradi tega.«
• »Saj imaš druge prijatelje.«
• »Nič se ti ni zgodilo.«

Vse to običajno izrečemo z dobrim namenom. Otroku želimo pomagati, da bi se čim prej počutil bolje. Neufeld pa opozarja, da otrok ne potrebuje vedno rešitve. Včasih potrebuje prostor, da občutek sploh lahko doživi.

Zato svetuje, naj odrasli otrokovih občutkov ne razvrednotijo, naj jih ne presojajo in naj se ne zaletijo v reševanje problema. Pomembnejše je, da otrok ob njih začuti, da sme biti žalosten, jezen ali razočaran in da zaradi tega odnos z odraslim ni ogrožen.

Prav žalost ima po Neufeldovem razumevanju pomembno razvojno vlogo, saj otroku pomaga sprejemati stvari, ki jih ne more spremeniti. Iz doživljanja različnih, tudi nasprotujočih si občutkov pa se postopoma razvijajo lastnosti, kot so empatija, potrpežljivost, odpuščanje in pogum.

Če otrok po dnevu, ko se je zunaj doma ves čas obvladoval, doma »razpade«, je to lahko znak, da se ob svojih najbližjih počuti varno. Če se starš tega zaveda, bo lažje prenašal te minute. Foto: Shutterstock

In potem pridemo do prizora, ki ga pozna skoraj vsak starš: V vrtcu je bil ves dan priden, doma pa se je sesul.

Vzgojiteljica pove, da je bil otrok ves dan prijazen in sodelujoč. Učiteljica ga pohvali. Potem stopi skozi domača vrata in se zaradi malenkosti razjoče. Noče sezuti čevljev. Brat ga razjezi. Hrana ni prava. Izbruhne, ker ne najde igrače.

Starš se ob tem lahko vpraša: Zakaj se tako vede ravno z mano?

Neufeld ponuja presenetljiv, a hkrati zelo preprost odgovor. Če otrok zunaj doma ves dan nadzoruje svoja čustva, nato pa se doma sprosti in začne jokati ali sitnariti, lahko to po njegovem pomeni, da je prišel v okolje, kjer se končno upa biti to, kar je, upa se biti sproščen. Takšno vedenje svetuje razumeti kot znak varnosti – celo kot »kompliment« odraslemu.

To nikakor ne pomeni, da starš dovoljuje udarjanje, žaljenje ali rušenje meja. Pomeni nekaj bolj temeljnega: meja lahko ostane, občutek pa je še vedno dovoljen.

• Otrok ne sme udariti brata. Lahko pa je jezen.
• Ne more dobiti še ene risanke. Lahko pa je zaradi tega razočaran.
• Ne more ostati doma namesto iti v vrtec. Lahko pa zjutraj joka.

Odrasel ni dolžan, da otroka obvaruje pred vsako frustracijo. Lahko pa ostane ob njem, ko jo doživlja.

PREBERITE ŠE -> Ena miselna navadna, ki je skupna najbolj inteligentnim ljudem

Morda otrok ne potrebuje popolnega starša

V obeh razmišljanjih – Kuljiševem in Neufeldovem – se tako vsakič znova vračamo k isti stvari. Ne k popolni vzgojni metodi. Ne k temu, koliko igrač ima otrok, koliko dejavnosti obiskuje ali kako zgodaj se nauči obvladovati svoje vedenje. Ampak k odnosu.

Otrok potrebuje prostor, v katerem lahko raziskuje, ne da bi bil vsak njegov korak razumljen kot nevšečnost. Potrebuje razumne in varne meje, vendar znotraj njih tudi svobodo. In potrebuje odraslega, ob katerem mu ni treba skrivati žalosti, jeze ali razočaranja samo zato, da bi ostal sprejet.

V prvih letih življenja se postavljajo pomembni temelji otrokovega doživljanja sebe in sveta. Foto: Shutterstock

Morda je zato eno pomembnejših vprašanj, ki si jih lahko postavimo kot starši, precej preprosto: Ali se moj otrok ob meni počuti dovolj varnega, da mi pokaže tudi tiste dele sebe, ki niso mirni, poslušni in priročni?

Kajti cilj ni vzgojiti otroka, ki nikoli ne joka. Veliko pomembnejše je, da mu ni treba izgubiti stika s sabo zato, da bi bil ljubljen.