Ena miselna navadna, ki je skupna najbolj inteligentnim ljudem

To, da vemo, da nič ne vemo, je lahko znak zelo visoke inteligence. Kajti, kot piše ameriški psiholog Mark Travers za Psychology Today, inteligentni ljudje ne vedo, kako prav imajo, vedo pa, da so zmotljivi. Namreč, kazalnik visokih kognitivnih sposobnosti nima zveze s tem, kako hitro pridemo do določenih zaključkov, ampak je to, da smo odprti za razmišljanje.

Že leta 1997 sta v svoji študiji, objavljeni v reviji Journal of Educational Psychology, psihologa Keith Stanovich in Richard West ugotovila, da je bila najbolj izrazita miselna naravnanost, povezana z višjo inteligenco, tisto, kar sta poimenovala aktivno odprto razmišljanje (actively open-minded thinking): zakoreninjena navada iskanja dokazov, ki izzivajo lastna obstoječa prepričanja, sposobnost prenašanja negotovosti in pripravljenost na spreminjanje lastnih zaključkov, ko podatki to zahtevajo.

V zadnjih treh desetletjih so to ugotovitev potrdili pri različnih skupinah ljudi, z različnimi metodologijami in obsežen pregled iz leta 2023 v reviji Journal of Intelligence potrjuje, da gre še vedno za eno najmočnejših povezav med kognitivno naravnanostjo in izmerjeno intelektualno sposobnostjo.

Kako ta navada krepi vašo inteligenco

Aktivno odprto razmišljanje odraža stopnjo, do katere nekdo običajno tehta nove dokaze nasproti svojemu siceršnjemu prepričanju, upošteva stališča drugih, preden si ustvari končno mnenje, in ostaja iskreno odprt za možnost, da se moti. Sliši se preprosto. V praksi pa to nasprotuje skoraj vsakemu družbenemu nagonu, ki ga imamo.

Ne gre le za inteligenco, ki se izraža skozi vedenje. To je miselna navada, ki potencira kakršno koli kognitivno sposobnost, ki jo oseba že ima. Kar pomeni, da lahko aktivno odprto razmišljanje zavestno opazujemo in razvijamo.

Kot piše psiholog Travers, si moramo, da bi razumeli, zakaj se aktivno odprto razmišljanje tako zanesljivo ujema z visokimi kognitivnimi sposobnostmi, ogledati širšo znanost o osebnosti.

Metaanaliza iz leta 2024, objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, ki je črpala iz desetletij raziskav, je pokazala, da je znotraj domene "odprtosti za izkušnje" prav intelektualna radovednost pokazala najmočnejše in najbolj dosledne pozitivne povezave z izmerjeno inteligenco – močnejše od katerega koli drugega preučevanega osebnostnega vidika.

Ne odprtost za estetiko, ne iskanje vznemirjenja, ne odprtost za čustva. Vidiki, ki so najbolj zanesljivo nakazovali visoke kognitivne sposobnosti, so bili tisti, ki so usmerjeni k idejam in k soočanju z lastnim razmišljanjem. Je odprtost za izkušnje, prevedena v prakso.

PREBERITE ŠE -> Hushpitality: Dopust, po katerem ne boste potrebovali še enega dopusta

Motivacijski motor pod tem ima v literaturi svoje ime: potreba po kogniciji (need for cognition). To se nanaša na nagnjenost, da nam je naporno, izzivalno razmišljanje samo po sebi izpolnjujoče in nagrajujoče, ne pa izčrpavajoče. Za ljudi z visoko potrebo po kogniciji srečanje s prepričljivim nasprotnim argumentom ne sproži obrambnega odziva. Sproži zanimanje in angažiranost.

Študija iz leta 2024, objavljena v reviji Journal of Intelligence, ki je skozi šolsko leto spremljala 341 mladostnikov, je ugotovila dvosmerni odnos: inteligenca je napovedovala rast potrebe po kogniciji, potreba po kogniciji pa je napovedovala rast inteligence. Odnos deluje v obe smeri.

To je razlog, zakaj psihologi pogosto ugotavljajo, da so ljudje, ki sami sebe opisujejo kot neodločne – ki pogosto spreminjajo svoje mnenje in težko izrazijo stališča s popolno gotovostjo – nemalokrat najbistrejši misleci v prostoru. Njihova negotovost je znak, da njihov kognitivni sistem deluje pravilno, saj nenehno integrira nove informacije, namesto da bi zgolj branil že zavzeto pozicijo.

Kako je ta navada videti v praksi

Aktivno odprto razmišljanje se kaže v specifičnih, prepoznavnih vedenjih, ki pa navzven včasih sploh ne delujejo kot inteligenca.

Ti ljudje namerno iščejo asimetrične pogovore – z ljudmi z drugačnimi poklicnimi ozadji, drugačnimi izhodišči in drugačnimi življenjskimi izkušnjami – ne zato, da bi z njimi razpravljali, ampak zato, da bi odkrili meje svojih lastnih slepih peg.

Navzven lahko ta vedenja delujejo kot neodločnost ali neprepričljivost, vendar raziskave kažejo nasprotno. Študija iz leta 2019, objavljena v reviji Personality and Individual Differences, je pokazala, da tako inteligenca kot kognitivna fleksibilnost neodvisno vplivata na intelektualno ponižnost, zlasti vidike, ki se nanašajo na spoštovanje nasprotnih stališč in odprtost za spreminjanje lastnih stališč ob soočenju z novimi dokazi.

PREBERITE ŠE -> Zdravniki opozarjajo: teh stvari Slovenci še vedno ne vzamejo s seboj na dopust

Ključno je, da so raziskovalci ugotovili kompenzacijski učinek: za podporo intelektualni ponižnosti je zadoščala bodisi visoka inteligenca bodisi visoka kognitivna fleksibilnost; nobena od njiju ni bila strogo potrebna sama po sebi. Do tja vodita dve poti, a po obeh zanesljivo hodijo zelo sposobni misleci.

Kako lahko razvijete navado odprtega razmišljanja

Najpomembnejši in hkrati najbolj spodbuden nauk tega sklopa raziskav je naslednji: aktivno odprto razmišljanje ni zacementirana osebnostna lastnost.

To pomeni, da je aktivno odprto razmišljanje, vsaj deloma, praksa. Gradi se s ponavljajočo se namerno izpostavljenostjo informacijam, ki spodkopavajo naša prepričanja. Okrepi se vsakič, ko se nekdo vpraša: "Ali še česa ne vem?" namesto "Kako naj to zagovarjam?". Slabi pa se v okoljih, ki nagrajujejo gotovost namesto točnosti.

Nauk za vsakogar, ki dela z ljudmi, vodi ekipe ali želi sam razviti visoko sposobne posameznike, je naslednji: vidni znaki močnega razmišljanja so pogosto nasprotni tistemu, kar so nas naučili iskati. Samozavest interpretiramo kot kompetentnost. Govorjenje z lahkoto interpretiramo kot strokovnost. Toda globlji kazalnik, na katerega številne raziskave najpogosteje opozarjajo, je iskrena, priučena pripravljenost, da se motimo.