Ana Kordeš: Po smrti sina sem velikokrat slišala, saj bo bolje, imate še tri otroke

Prvi dve leti življenja po njegovi smrti, nam je zaupala, sta zaviti v meglo, vsa družina je živela na avtopilotu. Ko je Jaša umrl, je bil njen najmlajši sin star komaj osem mesecev, ima pa še dva sinova, eden zdaj končuje gimnazijo, drugi je osnovnošolec. Od leta 2009 ima prevajalsko agencijo, a je po Jaševi smrti želela početi nekaj, kar bi jo bolj izpolnjevalo.

»Iskala sem drobce utehe, zato sem se sprva lotila vrtnarjenja. Morda se sliši smešno, a takrat sem spoznala, da ti drobci utehe odpirajo vrata k olajšanju. Danes vem, da je to bil ključni trenutek, ko sem se zavestno odločila za spremembo. Da moram v sebi najti tisto, kar mi bo dalo neki smisel in me peljalo naprej. Potem sem ugotovila, da imam najlepše spomine na čas, ko sem študirala. In sem se znova vpisala na fakulteto,« pripoveduje Ana Kordeš, ki je ravnokar dokončala magistrsko nalogo, v kateri je raziskovala etične dileme v coachingu. 

Vsak žaluje na svoj način

Coaching jo je pritegnil, ker gre za partnerski, nehierarhičen proces med coachem in klientom. Zdaj želi svoje znanje deliti naprej, zato se je odločila 90 minut trajajoča srečanja, ki bodo v Paviljonu Jureta Robežnika na Brdu v Ljubljani potekala vsak tretji torek v mesecu ob 18. uri, brezplačno ponuditi vsem, ki so se v življenju srečali z izgubo. Pa ne gre le za smrt bližnjega, lahko žalujemo za izgubljeno ljubeznijo, izgubo zdravja, prijatelja … »Vzorci žalovanja so namreč zelo podobni, človeka pa žalovanje lahko globoko spremeni,« pojasnjuje sogovornica.

Kot pravi Ana Kordeš, se bodo pogovarjali o tem, kako živeti z izgubo in kako po njej postopoma najti svojo pot naprej. »Na srečanjih ne bom govorila, kaj je prav, kako moramo žalovati, kajti vsak posameznik žaluje na svoj način. Žalujočim bom pomagala do razumevanja svojih čustev, do uvidov, kratkih korakov, premikov naprej, do sprememb starih vzorcev.« 

PREBERITE ŠE -> Ana Roš: Izgubila sem otroka, ta čas je v moji glavi še vedno meglen 

Ja, jaz še vedno žalujem

Žalovanje ni patologija in coaching ni terapevtski proces, kljub temu se ji zdi zelo pomembno, da se prepozna, ali se pri žalujočem vzpostavlja komplicirano žalovanje: »Ali je takrat še pravi trenutek, da se coaching nadaljuje, ali je treba mogoče poiskati neko drugo obliko podpore?«

O žalovanju obstaja veliko mitov, nerazumevanja, kako se sploh odzivati ob žalujočih, kaj reči, česa ne. Čeprav morda dobronamerni, so odzivi lahko zelo napačni, opozarja Ana Kordeš. »Velikokrat sem namreč slišala, saj bo bolje, imate še tri otroke. To bi me moralo dvigniti? Ni bil edini otrok, bil pa je edinstven.«

»Nihče ne ve, kako me je bolelo, ko so me leto po sinovi smrti, ko sem še vedno nosila črnino, vprašali, ali mi je kdo umrl. Ja, jaz še vedno žalujem. In ravno to je ta stigma, s katero se srečujemo tisti, ki žalujemo. Po enem letu bi torej morala reči okej, črno dol, zdaj je konec žalovanja,« pripoveduje sogovornica. 

PREBERITE ŠE -> Tjaša Šapla Troha: Izguba otroka je naredila najino zvezo z možem sveto

Žalujočim nihče ne more odvzeti bolečine

Večina ljudi pozna teorijo o fazah žalovanja, a te so davno preživete, poudarja. Žalovanje poteka pri vsakem človeku na čisto drugačen, poseben način. »Žalovanje je dinamičen proces, ko imamo trenutke, ko govorimo in razmišljamo o stvareh v prihodnosti, in trenutke, ko se spominjamo umrlega človeka. Temu pravimo oscilacija, a te stvari so ljudem tuje. Zakaj? Ker smrt ostaja tabu. O smrti se ne govori, to se potiska na stran, ne tiče se nikogar, čeprav se bo prav vsak od nas vsaj enkrat v življenju srečal s smrtjo,« pripoveduje certificirana coachinja in doda še en primer napačnega ravnanja. »Ljudje se izogibajo pogovorom o umrlih, da žalujočih ne bi spomnili nanje. A s tem brišemo njihovo življenje, kot da jih sploh nikoli ni bilo.«

O vsem tem in še več boste izvedeli na brezplačnih srečanjih na Brdu. »Nihče, če se še tako trudi, bolečine žalujočim ne more odvzeti. Žalujoči niso 'zlomljeni', da bi jih bilo treba popraviti, potrebujejo pa prostor, kjer so sprejeti v vsej svoji bolečini. Namen na srečanjih torej ne bo 'popraviti' žalovanje, temveč ga razumeti, mu dati mesto in ob njem postopoma najti način, kako živeti naprej. Kolega mi je pred časom dejal, da sem zgodba o uspehu. Nisem. Sem zgodba o preživetju,« pravi Ana Kordeš. 

PREBERITE ŠE -> Izguba otroka: Ko mi je umrla Brina, se me je veliko nosečnic izogibalo