Zato so perfekcionisti pogosto osamljeni (po mnenju strokovnjakinje)

Na prvi pogled se zdi, da imajo perfekcionisti veliko prijateljev. Le kdo si ob sebi ne bi želel osebe, ki je organizirana, učinkovita, ki vedno vse postori, ki ne potrebuje pomoči in stvari ne prelaga na druge, ki se drži rokov in ima močan občutek moralne dolžnosti. A resnica je ponavadi zelo drugačna. 

Ljudje, ki so zavezani k popolnosti, lahko imajo okrog sebe veliko oseb, ki njihove pozitivne lastnosti s pridom izkoriščajo, nimajo pa pravih prijateljev, partnerjev ali globokih odnosov z osebami. Sliši se nelogično in krivično, vendar so razlogi za to pravzaprav zelo preprosti, pravi ameriška psihologinja in avtorica knjig dr. Karyn Hall. 

»Posamezniki s perfekcionističnimi težnjami se pogosto sprašujejo, zakaj drugi z njimi ne želijo preživljati časa. Verjamejo v to, da je treba stvari opraviti pravilno, kar je sicer pozitivno, vendar lahko njihov perfekcionizem v odnosih z drugimi ustvarja zidove namesto mostov,« piše dr. Hall za Psychology Today, ki osebe s perfekcionističnimi težnjami poimenuje »posamezniki s pretirano nadzorovanim temperamentom« (na kratko PNT).

PNT po njenem mnenju ni patologija, ampak zgolj osebnostni slog nekaterih ljudi. 

»Čeprav se perfekcionizem pogosto kaže kot težnja k odličnosti (kar je zaželena lastnost), lahko v ozadju razkriva globljo potrebo: željo po sprejetosti, varnosti in ljubezni. To potrebo imamo vsi, ker je povsem človeška. Vendar lahko posamezniki s PNT svoj perfekcionizem uporabljajo kot sredstvo za zadovoljevanje teh potreb. In tu se pojavi težava,« pravi psihologinja, ki razloži, da perfekcionistični načini, s katerimi PNT osebe skušajo preprečiti zavrnitev ali neuspeh, pravzaprav povzročijo nasproten odziv okolice in osebo privedejo do večjega občutka osamljenosti, manjše varnosti ter manjše sprejetosti in ljubezni. 

»PNT posamezniki se z drugimi poskušajo povezati tako, da so zvezde, da blestijo, namesto da bi pokazali, da so tudi sami nepopolno človeško bitje, kot vsi ostali ljudje.«

Razlog za takšno vedenje se po mnenju ameriške strokovnjakinje skriva v tem, da so se osebe s PNT perfekcionizma naučile že v otroštvu, morda so bile deležne ljubezni in naklonjenosti le, kadar so bile uspešne, ali pa so občudovanje drugih požele samo, če so vse opravile popolno. 

PREBERITE ŠE -> Psihologinja Terri Apter: Nič ni bolj toksičnega kot sram

Ljudje s pretirano nadzorovanim temperamentom pogosto mislijo, da si morajo zaslužiti ljubezen ali odobravanje. Trudijo se biti »zanesljivi«, »uspešni« ali »tisti, ki vedno priskočijo na pomoč«, medtem ko sami nikoli ne prosijo zanjo.

So vestni, samodisciplinirani in čustveno zadržani, ker so ugotovili, da je v odnosih z drugimi varneje pokazati svojo najboljšo plat. Zato se neprestano trudijo do popolnosti odigrati vloge, ki si jih zadajo, do ljudi okrog sebe pa pogosto pristopajo s skrbno izdelano masko. S tem ne želijo škoditi drugim, ampak se predvsem želijo sami izogniti zavrnitve, ker se bojijo, da bodo izločeni, meni dr. Hall. 

»Tako lahko imajo posamezniki s PNT veliko znancev, a nimajo pravih tesnih prijateljev, ki bi jih resnično poznali. Dobivajo pohvale za svoje delo, ne dobijo pa čustvene bližine od drugih. To je lahko za osebe s PNT zelo konfuzno. Pogosto ne vedo, kaj počnejo narobe, kaj je tisto, kar jim preprečuje, da bi se zbližali z drugimi, in zakaj drugi morda ne uživajo v njihovi družbi. Ker ne razumejo vzrokov, se zgodi, da začnejo še bolj stremeti k perfekcionizmu in se še bolj trudijo biti boljši, kar situacijo le poslabša,« piše psihologinja, ki svari, da lahko odtujenost od drugih nato vodi tudi v depresijo in tesnobo. 

Ker posamezniki s PNT počnejo vse mogoče, da bi zadovoljili druge, skrivajo pa tiste manj uspešne in nepopolne dele sebe (tudi čustva), ker se bojijo zavrnitve, se pogosto zdijo nepristni in vzvišeni, kot da želijo pokazati, da so boljši od drugih. To je lahko zelo odbijajoče za sklepanje prijateljstev, saj imamo vsi ljudje pomanjkljivosti, strahove in negotovosti. Nihče od nas ni superman, čeprav nekateri zelo dobro igrajo to vlogo. 

»Česar oseba s PNT morda ne razume, je, da intimnost in čustvena bližina zahtevata, da ljudem pokažemo svoj pravi jaz z vsemi napakami vred. Pristna bližina nastane, ko drugim razkrijemo svoje strahove, pomanjkljivosti in negotovosti,« pravi dr. Hall in razloži, da se ranljivost osebam s PNT zdi kot past. 

»Mislijo, da bodo izgubili ljudi okoli sebe, če jim bodo pokazali svoje pomanjkljivosti. Vendar v resnici prav skrivanje ranljivosti potihem odganja ljudi. Ljudje imamo radi nepopolne ljudi, saj smo ljudje pač takšni. Strmenje k popolnosti ali pretvarjanje, da smo popolni, se dojema kot lažno, ljudje pa ne zaupamo tistim, ki se nam zdijo lažni.« 

PREBERITE ŠE -> Janko Bohak: Tudi psihoterapevti imamo težave v odnosih 

Če ste se prepoznali v zgornjih opisih, vas verjetno zanima, kaj lahko storite, da izboljšate odnose, ki jih imate z drugimi. Kako spremeniti škodljive vzorce, da boste lažje in bolj sproščeno zaživeli ter začeli graditi mostove z ljudmi, namesto, da jih odbijate?

Ameriška psihologinja pravi, da ranljivost zahteva pogum, da se pokažemo kot nepopolni, negotovi ali potrebni pomoči, kar pa se seveda ne more zgoditi čez noč. 

»Zdravljenje pasti perfekcionizma se začne z zavedanjem in sočutjem. Ne gre za to, da bi na silo postali ranljivi pred drugimi. Gre za to, da prepoznate zaščitne pregrade, ki ste jih zgradili, in počasi popuščate njihov prijem. Morda prihodnjič z nekom delite svojo osebno zgodbo, četudi se vam pri tem nekoliko zatika. Morda znancu ali simpatiji dovolite, da vas vidi objokane, ali pa naslednjič ljudi okoli sebe prosite za pomoč, namesto da vse, vključno z njihovim delom, storite sami.« 

Lahko, da vam bo sprva neprijetno pri teh stvareh, se zaveda dr. Hall, a svetuje, da vztrajate. Vsak napredek je namreč sestavljen iz majhnih korakov, in to še posebej drži za trdne medosebne odnose, ki se ne zgradijo hitro, ampak počasi iz dneva v dan z deljenjem izkušenj, ki niso popolne, kot da smo nedotakljivi bogovi, ampak nepopolne in s tem tako posrečeno človeške.