Zakaj se odrasli bratje in sestre oddaljijo? Strokovnjak razkriva, kako popraviti odnos
Ste tudi vi odrasli ob bratu ali sestri? Potem vam je verjetno znan scenarij prepiranja, kdo bo sedel ob oknu v avtomobilu, kdo je pojedel zadnji kos sladice ali kdo je komu vstopil v sobo brez trkanja. To so sladke otroške skrbi, ki nas, ko smo odrasli in gledamo nazaj v preteklost, večinoma nasmejijo. Nekatere sorojence pa žal zaznamujejo do te mere, da nikoli ne zakopljejo bojne sekire in v odraslosti drug drugemu postanejo malodane tujci. Nekateri si niti ne izmenjajo več sporočil ob rojstnih dnevih in se vidijo morda le še ob praznikih na željo ostarelih staršev.
Zakaj se sorojenci v odraslosti oddaljijo? In ali je mogoče odnos med brati in sestrami, ko so enkrat vsak na svojem in vkopani v ločena življenja in prepričanja, še sploh popraviti? Skrhani odnosi med odraslimi sorojenci namreč šem zdaleč sploh ni tako redek, kot bi morda sklepali iz idealizirane predstave o družini, za Psychology Today piše ameriški licencirani klinični socialni delavec Robert Taibbi.
»Ko bratje in sestre odrastejo in zaživijo vsak svoje življenje, lahko njihove razlike močno vplivajo na njihov odnos. Pogosta razloga za odtujenost sta različni osebnosti in pomanjkanje skupnih interesov, oddaljevanje pa lahko dodatno spodbujajo stare zamere,« pravi Taibbi, ki ima več kot 50 let terapevtskih izkušenj na področju duševnega zdravja ter dela z otroki, pari in družinami.
Čeprav številni bratje in sestre tudi v odraslosti najdejo načine, kako ohraniti stik, nekaterim to nikoli ne uspe. Ko smo otroci, nas namreč veliko stvari drži skupaj, če si tega želimo ali ne. Živimo v istem domu, obedujemo za isto mizo, skupaj hodimo na počitnice, starši od nas pričakujejo, da se udeležujemo družinskih dejavnosti, konflikte pa pogosto pomagajo reševati prav oni.
Ko odrastemo, vsega tega ni več. Starši niso več vseprisotno lepilo, ki nas spodbuja k druženju, sorojenci pa kot odrasli preprosto razvijejo različna zanimanja in se, ko postajajo samostojne osebnosti, odpravijo vsak po svoji poti. In takrat se pokaže, koliko imamo zares skupnega z bratom ali sestro.
Stare zamere ne izginejo samo zato, ker odrastemo
A različni interesi niso edini razlog, da se med sorojenci sčasoma naseli tišina. Včasih gre razloge iskati veliko dlje v preteklosti, v otroških zamerah, ki jih nikoli nismo zares predelali, ampak smo jih samo odnesli s seboj v odraslost.
Morda je eden od sorojencev odraščal s trdnim prepričanjem, da je bil brat vedno mamin ali očetov ljubljenec. Drugi pa je lahko prav tako trdno prepričan, da so mlajši sestri dovolili stvari, za katere je bil sam strogo kaznovan. Eden se spominja, da so od njega vedno pričakovali več, drugi, da se je moral vse življenje boriti za pozornost staršev.
In najbolj zapleteno pri vsem tem je, da imata lahko oba po svoje prav. »Oboje je lahko res ali pa gre zgolj za njuno dojemanje, vendar so takšni občutki vir bolečine, ki se prenese v odraslost in ustvarja razdaljo,« opozarja Taibbi.
Kot otroci namreč svet presojamo predvsem skozi vprašanje pravičnosti. Zakaj je on smel, jaz pa ne? Zakaj so njej pomagali, meni pa rekli, naj se znajdem? Zakaj je bil brat deležen več pohvale, sestra več zaščite, jaz pa več odgovornosti? Takšni drobni in veliki občutki krivice se lahko nalagajo leta, dokler iz njih ne nastane zgodba, ki si jo pripovedujemo o svoji družini. Težava pa je, da ima naš brat ali sestra o istem otroštvu lahko povsem drugačno zgodbo.
Odraščali ste z istimi starši, a ne z isto različico njih
Prav tu Taibbi opozori na eno najzanimivejših in morda tudi najbolj osvobajajočih spoznanj o odnosih med sorojenci: čeprav smo odraščali z isto mamo in očetom, naši starši ob vsakem otroku niso bili isti ljudje. Kaj to točno pomeni?
Ob rojstvu prvega otroka so bili morda mlajši, manj izkušeni, finančno negotovi in sami šele na začetku odraslega življenja. Pri drugem otroku so že marsikaj vedeli, imeli več samozavesti in morda tudi več denarja. Toda po drugi strani so bili lahko bolj obremenjeni s službo, utrujeni od vsakodnevnih obveznosti ali preprosto na povsem drugi točki svojega partnerskega in osebnega življenja. »Bistvo je, da so sorojence zaradi okoliščin, na katere sami niso mogli vplivati, pogosto v resnici vzgajale različne različice istih staršev,« razlaga Taibbi.
Kot otroci tega seveda ne moremo razumeti. Mama in oče sta za nas predvsem mama in oče, ne dva odrasla človeka s svojimi strahovi, težavami, neizkušenostjo, finančnimi skrbmi, službenimi pritiski in napakami. Šele ko sami odrastemo, lahko starše začnemo gledati tudi kot ljudi in morda razumemo, da različna obravnava otrok ni bila vedno posledica tega, da so enega ljubili bolj in drugega manj.
To seveda ne pomeni, da moramo svoje otroške rane zanikati ali opravičiti vse, kar so starši naredili narobe. Lahko pa nam širši pogled pomaga razumeti, zakaj brat in sestra isto družino doživljata tako zelo različno. In včasih je že to dovolj, da se začne stara zamera nekoliko mehčati.
PREBERITE ŠE -> Asta Vrečko: Ko mi je sestra umrla v prometni nesreči, je bilo še težje (VIDEO)
Kdo bo naredil prvi korak?
Težje postane, ko med sorojencema minejo leta brez resničnega pogovora. Takrat ne gre več samo za tisto, kar se je zgodilo v otroštvu, ampak tudi za vse, kar se ni zgodilo pozneje. Ni bilo klica. Ni bilo vprašanja, kako si. Ni bilo obiska, ko bi ga najbolj potrebovali. Eden ni čestital za pomemben življenjski dogodek, drugi ni prišel na družinsko praznovanje. Vsaka nova odsotnost se lahko nalepi na staro rano in jo samo še potrdi.
»Zamere in molk resnično ustvarijo zid,« pravi Taibbi. Odnos med sorojencema se po njegovih besedah lahko spremeni v nekakšno tekmovanje v čakanju, pri katerem oba pričakujeta, da bo prvi korak naredil drugi. In ko ga ta ne naredi, si vsak zase reče: Saj sem vedel. Očitno mu ni mar. Tako lahko minejo meseci in leta, ne da bi se zgodilo karkoli dramatičnega. Nihče se ni uradno odločil prekiniti odnosa, a oba čakata na drugega in zid med njima postaja vedno višji.
Če si eden ali oba želita, da bi se to spremenilo, je rešitev po Taibbijevem mnenju precej preprosta, čeprav v praksi še zdaleč ni lahka: nekdo mora pač prvi iztegniti roko. To lahko pomeni telefonski klic namesto dveh suhoparnih stavkov v sporočilu, povabilo na kavo, iskreno vprašanje ali preprosto priznanje, da vam je žal, kam je vajin odnos prišel. Včasih je za preseganje dolgoletnih zamer potrebna tudi pomoč terapevta. A najpomembnejše je, da nekdo prekine čakanje.
Ne računajte samo na otroške spomine, odnos je treba graditi vsak dan znova
Če druga stran povabilo sprejme, pa ni dovolj, da sorojenca zgolj obnovita stike in se pretvarjata, da preteklosti ni bilo. Taibbi poudarja, da si morata zavestno vzeti čas za pogovor o tem, kar se je dogajalo nekoč, o odnosu, ki ga imata danes, in o tem, kakšnega si želita v prihodnosti. Starih ran namreč ne moreta nadomestiti samo z razlago. Potrebujeta tudi nove izkušnje.
»Če sta obtičala v preteklosti in nimata novih spominov, ki bi jo nadomestili, preteklost ostaja,« opozarja Taibbi. Prav to je lahko eden najtežjih delov sprave. Sorojenca, ki sta si bila nekoč blizu ali pa se nikoli nista zares poznala kot odrasla človeka, morata odnos na neki način zgraditi znova. Ne več samo kot brat in sestra, ki ju povezuje skupna otroška soba, starši in družinski album, ampak kot dva odrasla človeka, ki se morata šele naučiti, kdo je danes oseba na drugi strani.
Včasih se za to priložnost odpre sama od sebe. Smrt starega starša ali enega od staršev, bolezen ali drug pomemben družinski dogodek lahko po dolgih letih sorojenca znova postavi v isti prostor in poruši del zidu, ki je stal med njima.
V drugih primerih sprememba pride preprosto z leti. Naše prioritete se spremenijo, odnosi dobijo drugačno težo in nekega dne lahko spoznamo, da pogrešamo človeka, ki pozna začetek naše življenjske zgodbe tako kot nihče drug.
Tudi starši lahko pomagajo zaceliti stare rane
Odtujenost med sorojenci pa pogosto ne boli samo njih. Taibbi pravi, da je v svoji dolgoletni terapevtski praksi srečal številne starše, ki so ga obiskali prav zato, ker jih je bolelo, da se njihovi odrasli otroci ne razumejo. Takšne družinske prihodnosti si niso predstavljali. Morda so sanjali o skupnih nedeljskih kosilih, praznikih, na katerih se bodo za isto mizo zbirali otroci in vnuki, in občutku, da bo družina tudi potem, ko otrok ne bo več doma, ostala povezana. Ko se zgodi nasprotno, se lahko pojavita krivda in vprašanje, ali so kot starši k temu tudi sami pripomogli.
Taibbi svetuje, naj starši otrok ne silijo k spravi, lahko pa jih nežno spodbujajo k stikom. Še pomembneje je, da so pripravljeni iskreno pogledati tudi nase. Če eden od otrok pravi, da je bil v družini obravnavan drugače, ni nujno najboljši odgovor: »To sploh ni res, vse smo imeli enako radi.« Ljubezen in enaka obravnava namreč nista vedno ista stvar, kot smo razložili že zgoraj, življenjske okoliščine vplivajo na to.
Starši lahko priznajo, da so bili do enega otroka strožji, da so od njega pričakovali več ali da so pri drugem zaradi več izkušenj ravnali drugače. Brez obrambne drže lahko otrokom pojasnijo, v kakšnem življenjskem obdobju so takrat bili in zakaj so sprejemali odločitve, ki jih danes morda vidijo drugače.
»Tudi starši se morajo opravičiti za prizadeta čustva ali za to, da niso bili dovolj občutljivi,« pojasni Taibbi.
Namen takšnega pogovora ni izbrisati otrokove različice preteklosti, ampak ji dodati širši kontekst. Da tisto, kar je desetletja razumel kot dokaz, da je bil manj ljubljen, morda lahko pogleda še z druge strani. Ko starši naredijo to, kar lahko, pa morajo sprejeti tudi dejstvo, da so njihovi otroci sedaj odrasli, zato odnosa med njimi ne morejo popraviti namesto njih.
Ni čudežne rešitve, napredujte počasi
Dejstvo je, da bodo nekateri bratje in sestre ostali odtujeni vse življenje. Žal je takšna resnica, ker je v nekaterih odnosih bolečine preprosto preveč, ali pa je bilo prestopljenih preveč meja. Lahko se tudi zgodi, da si eden od sorojencev odnosa z drugim preprosto ne želi več, sorodstvo samo po sebi namreč še ne pomeni, da mora biti vsak odnos rešen za vsako ceno.
Toda kadar želja po bližini še obstaja, Taibbi opozarja, da spremembe praviloma ne prinese čakanje, ampak dejanje. »Čudežne rešitve ni. Odnosi se zdravijo tako, da spreminjamo vedenje, to pa spreminja zgodbe in celi rane.«
Morda se mora zato sprava med bratom in sestro, bratom in bratom ali sestro in sestro začeti prav s spoznanjem, da vam ni treba najprej razrešiti vsega, kar se je zgodilo v otroštvu. Ni vam treba doseči soglasja o tem, kdo je bil ljubljenec, komu je bilo lažje in kdo je komu naredil več krivice. Za začetek je že dovolj priznati, da sta iz iste hiše odnesla različne spomine, različne rane in dve različni zgodbi o isti družini.
In če sta oba pripravljena sprejeti, da je lahko tudi zgodba drugega resnična, se morda med vama prvič po dolgem času odpre prostor za nekaj novega.
Ali so sestre res bolj povezane kot bratje?
Če imate občutek, da so odnosi med sestrami pogosto drugačni od odnosov med brati ali med bratom in sestro, raziskave kažejo, da pri tem res obstajajo določene razlike. Seveda gre za povprečne vzorce, ne za pravilo, ki bi veljalo za vsako družino.
Raziskava, v katero je bilo vključenih 608 starejših odraslih, je denimo pokazala, da so pari dveh sester poročali o več topline v odnosu kot druge kombinacije sorojencev, ženske pa so na splošno odnose s svojimi brati in sestrami opisovale kot toplejše kot moški. Raziskovalci so obenem ugotovili, da je bila večja toplina med sorojenci povezana z manjšim občutkom osamljenosti.
Zanimive razlike se pokažejo tudi pri tem, koga med odraslimi sorojenci doživljamo kot čustveno najbližjega. V eni od raziskav družin z več odraslimi otroki so bile hčere precej bolj nagnjene k temu, da so kot najbližjega sorojenca izbrale sestro. Pri sinovih pa spol sorojenca ni imel enakega pomena pri tem, komu so se čutili najbližje.
Posebej zanimivo postane, ko se sorojenski odnos preplete še s skrbjo za ostarele starše. Novejša raziskava odnosov med odraslimi sorojenci po smrti staršev je pokazala, da so hčere po materini smrti pogosteje poročale o povečanih napetostih med sorojenci. Pogosto so izražale tudi nezadovoljstvo z brati, za katere so menile, da niso dovolj sodelovali pri negi staršev, čustveni podpori ali drugih družinskih obveznostih. Sinovi pa so pogosteje menili, da je bila delitev teh obveznosti pravična.
To seveda ne pomeni, da so bratje po naravi hladnejši ali da si sestre vedno želijo več bližine. Raziskave pa kažejo, da lahko spol vpliva na to, kaj od odnosa z bratom ali sestro pričakujemo, koliko čustvene bližine v njem iščemo ter kaj razumemo kot pravičen delež skrbi in odgovornosti znotraj družine.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
