Zakaj se nekateri ljudje vedno postavljajo v vlogo žrtve in kako shajati z njimi
Nekateri ljudje imajo neverjetno sposobnost, da v nas prebudijo zaščitniški instinkt. Ko pripovedujejo o svojih razočaranjih, krivicah in bolečinah, jih poslušamo z iskreno željo, da bi jim pomagali. Ponudimo jim čas, nasvet, razumevanje, morda celo čustveno oporo, ki presega običajno bližino. A pri določenih odnosih se sčasoma pojavi nenavaden občutek izčrpanosti: ne glede na to, koliko damo, se težave ne razrešijo, pogovori se vedno znova vračajo na isto točko, mi pa počasi postajamo odgovorni za njihovo počutje.
Prav o tem za Psychology Today piše dr. Elizabeth Li, doktorica razvojne psihopatologije in psihoterapije, ki poučuje na University College London. Opozarja, da nekateri ljudje pripoved o lastni prizadetosti uporabljajo ne le za izražanje bolečine, temveč tudi kot način, kako druge postopoma čustveno pritegniti, navezati nase in obdržati v odnosu, ki postaja vse bolj enostranski.
Ko bolečina postane identiteta
Kot poudarja dr. Li, večina zgodb, ki jih takšni ljudje pripovedujejo, ni nujno izmišljenih. Pogosto so jih v preteklosti res zaznamovale travmatične izkušnje: težavno otroštvo, razočaranja v ljubezni, občutek nerazumljenosti ali zavrnitve. Toda problem nastane, ko na podlagi teh izkušenj zgradijo osrednji del svoje identitete in namesto da bi iskali rešitve za svoje težave, prizadetost ostaja njihov glavni način delovanja oz.»modus operandi«, ki posledično pogojuje tudi vaše interakcije s to osebo.
V ozadju takšne drže je pogosto prepričanje, da jim v življenju pripada nekaj več, da so jim drugi dolžni sočutja, tolažbe, pomoči, posebne obravnave. »Ko se takšno pričakovanje sreča z resničnostjo, odziv ni le razočaranje. Lahko je razdraženost, frustracija ali občutek, da jih je nekdo pustil na cedilu,« pojasnjuje psihoterapevtka. Namesto vprašanja, kaj bi lahko sami spremenili, odgovornost pogosto prenesejo na druge: partnerje, prijatelje, družino ali okoliščine. Položaj žrtve pa jim omogoča, da pomoč in pozornost doživljajo kot nekaj, kar jim pripada.
PREBERITE ŠE -> Pri 40 še vedno trpim, ker me mama čustveno izsiljuje
Odnos, v katerem eden daje, drugi pa jemlje
Odnosi z osebami, ki vztrajajo v vlogi žrtve, so lahko zelo zavajajoči, saj se dolgo zdijo izraz bližine in empatije. A postopoma postanejo neuravnoteženi. »Oni prejemajo. Vi dajete,« piše dr. Li in razloži, da tovrstni ljudje ne pričakujejo le praktične pomoči, ampak tudi nekaj precej bolj izčrpavajočega: nenehno miselno prisotnost. Od vas pričakujejo, da boste razmišljali o njihovih težavah, premlevali njihove odnose in jih skušali zaščititi pred novimi razočaranji. Težava pa je, da pogosto sploh nočejo razrešitve problemov.
Še več, zgodi se lahko, da bodo vaši konkretni nasveti naleteli na negativne reakcije. »Če se odzovete, tvegate, da vam bodo rekli, da ste stvari narobe razumeli ali šli predaleč. Če se ne odzovete, pa vas bodo označili za brezbrižne,« opiše psihoterapevtka in pove, da tako z osebo, ki neprestano postavlja v vlogo žrtve, nastane dinamika, v kateri ni mogoče ravnati pravilno in v kateri boste vedno imeli občutek, da zanje niste naredili dovolj.
Zakaj je iz takšnih odnosov tako težko izstopiti
Največja zanka pri takšnih odnosih je prav to, da niso ves čas slabi. Če bi bili ljudje, ki se nenehno postavljajo v vlogo žrtve, ves čas hladni, zahtevni ali manipulativni, bi jih drugi verjetno veliko hitreje prepoznali in se oddaljili od njih. Toda dinamika je veliko bolj zapletena. Ko tovrstni posamezniki začutijo, da se njihov bližnji umika ali postavlja meje, se pogosto nenadoma spremenijo. Postanejo prijetnejši, bolj sproščeni, celo optimistični in vedri. Zdi se, kot da se je napetost razblinila in da so težave končno za njimi, razlaga dr. Li, ki pojasnjuje, da prav ta nihanja v vedenju ustvarjajo močno čustveno zmedo in poskrbijo, da druge osebe ne prepoznajo manipulativnega delovanja osebe, ki igra vlogo žrtve.
Za lažje razumevanje psihoterapevtka ponudi zgovoren primer, ki jasno prikazuje dinamiko odnosa, če imate opravka s človekom, ki vztraja v vlogi žrtve. Predstavljajte si, da praznujete rojstni dan. Oseba »žrtev« vam bo nekaj dni pred slavjem zagotavljala, da se iskreno veseli praznovanja, je pozorna in vas sprašuje, kakšno darilo bi si želeli, a ko pride vaš dan, se zabave udeleži praznih rok, sede v kot in se vede nejevoljno in prizadeto. S svojim obnašanjem, kot da je nekaj narobe, vas prisili, da pozornost preusmerite nanjo in da se začne vse vrteti okoli nje, čeprav gre za vaše slavje. Če ji nežno predlagate, da ji ni treba ostati in da lahko gre domov počivat, takoj obrne ploščo in vam zatrjuje, da je vse v redu in da bi rada ostala, hkrati pa še naprej kaže svojo frustracijo, kot da ste naredili nekaj narobe.
»Vzorec delovanja oseb, ki igrajo vlogo žrtev, ni naključen, ampak vedno sledi določenemu zaporedju in se vrti v zanki: stiska, pozornost, pomirjanje in nato ponovitev od začetka ter tako v nedogled, vi pa sčasoma niste več prepričani, za kaj se gre, veste pa, da ste vpleteni in da ne morete kar tako pomahati v slovo, ampak se pričakuje, da boste človeku v oporo,« razloži dr. Li.
Prav zaradi takšnih ponavljajočih se ciklov ljudje pogosto ostajajo v odnosih z osebami »žrtvami« mnogo dlje, kot bi sicer. Ves čas imajo občutek, da lahko odnos še popravijo, da morajo samo najti pravi način odziva.
Zakaj takšnega vedenja ni vedno lahko prepoznati
Kljub temu imajo tovrstni odnosi zanimiv paradoks, in sicer pripravljenost bližnjih, da pomagajo, v očeh osebe, ki igra žrtev, zmanjša njihovo vrednost, razkriva dr. Li. »Ko začnete vlagati svoj čas in pozornost vanje, se vaš položaj pri njih spremeni. Ne vidijo vas več kot nekoga, ki ga je treba pridobiti na svojo stran.« Psihoterapevtka opozarja, da osebam z žrtvenim kompleksom ljudje, ki so bolj zadržani in jih ni mogoče hitro čustveno vključiti, pogosto postanejo zanimivejši in vrednejši. Tisti pa, ki se hitro odzovejo, pomagajo in ostajajo na voljo, lahko postopoma postanejo samoumevni. To je tudi razlog, da se mnogi v takšnih odnosih začnejo počutiti izčrpane, nevidne, čustveno razvrednotene in izrabljene.
Poleg tega si mnogi dolgo ne upajo priznati, da jih odnos duši ali izčrpava, ker ne želijo biti krivični do nekoga, ki deluje ranjeno. »Morda ni ravnal namerno. Morda je bil le preveč prizadet, da bi razumel, kaj počne,« so opravičila, ki jih ljudje najdejo za osebe »žrtve«. Toda dr. Li opozarja, da je pomembno opazovati predvsem vzorec: ali odnos dolgoročno temelji na vzajemnosti ali pa se vedno znova vrti okoli potreb, stisk in čustvenega sveta ene same osebe.
PREBERITE ŠE -> Manipuliranje: Če vaš partner počne eno od teh petih stvari, se raje poslovita
Empatija ne pomeni, da morate ostati
Psihoterapevtka za vse, ki so se znašli v odnosu z osebo z žrtvenim kompleksom, izpostavlja pomembno spoznanje, da nismo dolžni vseh odnosov reševati za vsako ceno, ampak da je včasih najbolj prijazno dejanje, da prepoznamo dinamiko, ki je sami ne moremo spremeniti. »Niso vsi ljudje, ki se vedejo kot žrtve, manipulativni, nekateri so res globoko ranjeni in ujeti v lastne vzorce,« pravi in doda: »Toda v odnosih, kjer se vedno znova počutimo krive, odgovorne ali čustveno izčrpane, je pomembno prepoznati meje. Izstop iz njih tako ni pomanjkanje empatije, ampak prepoznavanje vaših lastnih meja.«
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
