Zakaj nas privlačijo pokvarjeni ljudje s temnimi osebnostnimi lastnostmi? (po mnenju psihologov)

Mnogi med nami verjamemo, da vemo, kakšnega partnerja iščemo. Da nas privlači »tip« človeka, ki ima kombinacijo lastnosti, ki nas pritegnejo in dopolnijo. A realnost odnosov je pogosto drugačna. Znova in znova se znajdemo v odnosih, ki nas sprva očarajo, nato pa izčrpajo: z ljudmi, ki znajo biti šarmantni, a tudi manipulativni, hladni ali celo čustveno kruti. In takrat se nehote vprašamo: Zakaj si vedno znova izbiramo takšne partnerje? 

Prav to vprašanje je za Psychology Today raziskal britanski evolucijski psiholog dr. Robert P. Buriss, ki se v svojem razmišljanju se opira na številne psihološke študije in odpira neprijetno, a pomembno temo: zakaj so lahko ljudje s tako imenovanimi temnimi osebnostnimi lastnostmi za mnoge presenetljivo privlačni. In zakaj jim nekateri med nami še posebej radi damo priložnost in jih spustimo v svoje življenje.

Podobnosti se privlačijo – ali pa ne 

Psihologija partnerskih odnosov že dolgo poudarja, da si partnerje pogosto izbiramo po principu podobnosti. Veliko parov se ujema v političnih prepričanjih, vrednotah, celo v stopnji telesne privlačnosti, piše dr. Buriss in pojasni, da naj bi takšna ujemanja ustvarjala stabilnost in občutek varnosti. A, kot opozarja britanski psiholog, »to pravilo ne drži vedno«. V določenih primerih prav razlike (tako imenovana komplementarnost) ustvarijo bolj funkcionalen odnos. Eden od partnerjev je bolj odločen, drugi bolj prilagodljiv, eden vodi, drugi umirja. To pa zato, ker takšna dinamika lahko prepreči pogoste konflikte, ki nastanejo, ko se srečata dve zelo dominantni osebnosti.

Toda obstaja še ena, precej bolj zapletena oblika komplementarnosti, razkriva dr. Buriss, in to je privlačnost med »svetlimi« in »temnimi« osebnostnimi lastnostmi. 

Temne osebnostne lastnosti vključujejo makiavelizem, narcizem, psihopatijo in sadizem. Gre za spekter vedenj, ki jih zaznamujejo manipulacija, pomanjkanje empatije, občutek večvrednosti ali celo užitek v povzročanju bolečine drugim. »Ljudje z visoko izraženim makiavelizmom so pogosto čustveno distancirani in manipulativni, narcisi verjamejo, da so nad drugimi, psihopati delujejo impulzivno in brez občutka krivde, sadistične osebnosti pa lahko uživajo v trpljenju drugih,« razloži dr. Buriss. 

Na drugi strani so tako imenovane svetle osebnostne lastnosti: altruizem, skromnost, nesebičnost in iskrena skrb za druge. Ljudje s takšnimi lastnostmi si želijo sodelovanja, ne nadzora, bližine, ne moči. Intuitivno bi pričakovali, da bodo prav osebe s svetlimi osebnostnimi lastnostmi izbirale partnerje, podobne sebi, a realnost je pogosto drugačna, opozori psiholog. 

PREBERITE ŠE -> Slovenka o odnosu z narcisom: Po koncu zveze je sledilo najhujše obdobje 

Zakaj so ljudje s »temnimi« osebnostmi lahko tako privlačni?

Kot poudarja dr. Buriss, raziskave kažejo, da temne osebnostne lastnosti niso nujno odbijajoče. Prav nasprotno, v določenih kontekstih so lahko celo prednost. »Narcisi so lahko izjemno očarljivi, kar jim pomaga pri pridobivanju prijateljev, partnerjev in celo službenih priložnosti,« pojasnjuje. Psihopatske poteze pa so povezane z uspehom v kratkotrajnih, strastnih odnosih. Nekatere študije celo kažejo, da ženske v aplikacijah za spletne zmenke moške s takšnimi lastnostmi ocenjujejo kot bolj privlačne. Privlačnost torej ni vedno povezana z varnostjo ali čustveno stabilnostjo. Včasih nas pritegne intenzivnost, samozavest, celo določena mera nevarnosti. Ključno vprašanje pa je: kdo so ljudje, ki takšnim partnerjem odprejo vrata? 

Dr. Buriss razkrije, da je nedavna avstrijska raziskava, ki je bila letos objavljena v znanstveni publikaciji Personal Relationships, na to vprašanje ponudila zanimiv odgovor. Nemška psihologinja dr. Jana Sophie Kesenheimer je s sodelavci na Inštitutu za psihologijo Univerze v Innsbrucku izvedla eksperiment hitrih zmenkov, v okviru katerega so analizirali več kot 1.400 interakcij med 128 udeleženci in preučevali, kako se med seboj privlačijo posamezniki z izrazitejšimi »temnimi« in »svetlimi« osebnostnimi lastnostmi. Rezultati so pokazali zanimiv vzorec: posamezniki z višjo stopnjo makiavelizma in sadizma so bili pri zmenkih uspešnejši prav pri tistih, ki so izražali bolj »svetle« osebnostne lastnosti. A ne zato, ker bi jih osebe s »svetlimi« osebnostmi posebej izbrale, temveč zato, ker so jih redkeje zavrnile. 

Ljudje s »svetlimi« osebnostnimi lastnostmi morda prepoznajo »temne« lastnosti pri partnerju, vendar jih te ne odvrnejo oziroma naivno zaupajo v potencialno dobroto osebe. Foto: Shutterstock

To seveda ne pomeni, da so ljudje s »svetlimi« osebnostnimi lastnostmi nad partnerji s »temnimi« osebnostmi navdušeni. »Na splošno ljudje makiaveliste in sadiste dojemajo negativno,« ugotovitve raziskave razloži dr. Buriss, a dodaja, da »temne« osebnosti posamezniki s »svetlimi« osebnostmi redkeje zavrnejo. »Ljudje s svetlimi lastnostmi morda prepoznajo temne lastnosti pri partnerju, vendar jih te ne odvrnejo. Druga razlaga pa je, da svetle osebnosti naivno zaupajo drugim in so manj sumničave, zato so bolj dovzetne za čare posameznikov s temnimi osebnostnimi lastnostmi.« To pomeni, da prav tiste lastnosti, ki ljudi s »svetlimi« osebnostmi delajo tople, empatične in odprte, v odnosih postanejo njihova ranljivost.  

PREBERITE ŠE -> Terapevtka Aleksandra Kocmut: Ranjeni bomo narcisa zelo težko zapustili 

Kako se torej zavarovati pred tem, da postanete žrtev partnerja s »temnimi« osebnostnimi lastnostmi? 

»Psihologi priporočajo, da ljudje s svetlimi osebnostmi pri izbiri partnerjev upoštevajo morebitne začetne dvome, da ne bi postali žrtev manipulatorjev,« svetuje dr. Buriss, ki razloži, da ključno sporočilo avstrijske raziskave ni, da bi morali ljudi hitro soditi ali jih razvrščati v kategorije. Je pa opozorilo, da naj ne prezremo lastnih občutkov. Dajanje priložnosti ljudem z izrazitimi temnimi lastnostmi, da postanejo naši romantični partnerji ali zgolj prijatelji, namreč lahko vodi v dolgoročno nezadovoljujoče in celo škodljive odnose. 

»Če ob nekom začutimo dvom, nelagodje ali nejasno napetost, je smiselno tem občutkom prisluhniti,« priporoča dr. Buriss. Pri iskanju partnerja torej ne gre nujno za to, da ne bi vedeli, kaj si želimo, temveč za to, da svoj notranji kompas včasih preslišimo.