Vsaka od nas nosi svojo tišino (osebne izpovedi petih žensk, žrtev nasilja)
Vsak četrtek ob petih.
Najprej telovadba, potem čaj.
Zmeraj ista miza ob oknu, s pogledom na ulico, kjer ljudje hitijo z vrečkami, z mislijo na kosilo in utrujenostjo v koraku.
Mi pa sedimo, utrujene in lahke hkrati, srkamo vroč čaj in se smejimo.
Pet žensk.
Pet brisač.
Pet zgodb.
Vse navidez običajne. Urejene, nasmejane, močne.
Svet ne bi nikoli uganil, da pod vsakim našim nasmehom tli ena tišina.
Ampak jaz vem. Vem, ker sem jo nekoč nosila tudi sama.
Tišina je prvič spregovorila
Nekoč smo mislile, da se dobivamo zato, da “malo pobegnemo”. Potem pa se je zgodilo nekaj čisto majhnega.
Nika je rekla, da bi bilo fino imeti doma nekoga, ki zna zamenjati žarnico, Sonji pa je ušlo: “Moj je znal še udariti, če mu ni ratalo.”
Najprej smo se zasmejale. Tisti refleksni smeh, ki pride, ko ti je neprijetno. Potem smo utihnile. Vsaka je imela svoj razlog, da ji ni bilo več smešno. V tisti tišini smo se vse prepoznale. In tišina, ki je sledila, je bila daljša kot običajno.
Takrat se je med nami nekaj pretrgalo. Pretrgala se je tista tančica, ki smo jo leta napenjale čez rane, sram, zgodbe, ki smo jih potiskale v ozadje. Od tistega dne naprej se nismo več dobivale samo na telovadbi in na čaju.
Rodilo se je nekaj drugega. Nekaj, kar je zraslo nenačrtno iz tišine in ostalo iz potrebe: krožek poguma. Prostor, kjer ni več treba opravičevati solz, ki padejo čez rob skodelice.
- Lara
Lara vedno pride prva. Elegantna in bleščeča.
Postavi svojo blazino v sprednjo vrsto, poravna robove, preveri eyeliner.
In potem, skoraj avtomatično — telefon. Ko se usedemo na blazine, ga položi na koleno, kot da bi moral biti vedno tam. Ko zavibrira, se ji za trenutek ustavi dih in komaj vidno napne rama.
»Nič takega, samo preverja, če sem prišla varno,« reče tiho, kot bi ga opravičevala pred nami, pa tudi pred sabo. Ko na vadbi menjamo postaje, Lara dvakrat pogleda na uro. Tjaša to opazi in stisne ustnice, kot bi nekaj vedela o tem, kako gledaš čas, kadar si ga ne smeš vzeti preveč. Ko končamo, Lara reče: »Danes grem z vami samo na kratko. Da ne bo mislil, da se nekaj vleče.« Nikoli nam ne razloži, kaj pomeni ta 'nekaj'.
Tistega četrtka, ko znova sedimo po vadbi na čaju ob oknu, Lara sedi le napol prisotna. Pogleduje na uro, na telefon in nato še skozi okno … Kot da išče prostor, kamor bi lahko položila svojo zaskrbljenost. Ko njen telefon znova zavibrira, ga Lara prevrne z dlanjo in reče: »Včasih me že malo duši. Saj ni hudoben, samo zelo pazljiv je … Ne, nikoli me še ni udaril. On se samo boji, da ga bom zapustila.« To je bil edini odgovor, ki ga je Lara zmogla, ne da bi se zlomila. Sonja jo pogleda tako, kot jo lahko pogleda ženska, ki je to pot že enkrat prehodila od začetka do konca. »Mislim, da zato pregleduje moj telefon, ko sem pod prho. Pravi, da ščiti najino zvezo. Pa saj me ne moti, saj nič ne skrivam.«
Potem spusti pogled in doda nekaj, kar vsaka od nas pozna na svoj način: »Zadnjič mi je rekel, da ste ljubosumne na najino srečo. Da naju ne razumete. In da me boste obrnile proti njemu.«
Njene oči na trenutek iščejo naše, kot da preverja, ali smo res tako nevarne kot je on rekel.
Kadar govori o njem, govori kot o dveh različnih ljudeh: eden je briljanten, smešen, karizmatičen, drugi je senca, ki se vrže na njo, kadar se njegov bleščavi svet rahlo zatrese.
Kadar se skregata, večkrat izgine. Izklopi telefon in jo kaznuje z molkom. Potem Lara hodi po stanovanju, kot da bi lahko vsak korak sprožil alarm. »Najprej me je videl kot nekaj čudovitega,« zašepeta. »Zdaj me vidi kot problem. In jaz sem začela verjeti obema verzijama sebe.«
Lara se je z leti naučila, da se z njim ne tekmuje. On govori, ona posluša. On odloča, ona prilagaja. Navajena je biti manj, da je doma vsaj nekaj miru.

- Tjaša
Tjaša je druga med nami. Ona je tista nežna in prijazna, ki ima vedno vse urejeno in predvideno ter tista, ki nam vedno prinese nekaj domačega. Vedno pride nasmejana. Z nasmehom, ki nikoli ne pride do oči in s piškoti v torbi, kot da bi želela prinesti malo topline in mehkobe v svet, ki je doma natančno odmerjen in oster kot rob.
Ko se preoblačimo, Lara že preverja telefon, Nika hiti pripovedovati o sporočilu, ki ga še vedno čaka, medtem ko Sonja tiho oblači jakno, kot da bi oblačila težji del dneva. Tjaša pa sede k nam tako previdno, s tistim “ne naredi preveč hrupa” gibom, ki ga ženske prepoznamo, še preden ga sploh lahko opišemo. Tudi tokrat nam je prinesla sveže pečene piškote z opravičilom, češ da so malo preveč zapečeni, čeprav so vedno popolni. Lara takrat prestavi telefon malo na stran, kot bi se za trenutek spomnila, da ni edina, ki živi v hiši pravil.
Ko jo povabimo na čaj, reče nekaj, kar znamo že na pamet: »Bom danes raje šla kar domov… se mi mudi. Zdaj tako ali tako paziva na stroške.« Lara se ob tem rahlo zdrzne, kot da bi v tem “midva” slišala sebe iz časa, ko je tudi ona govorila v dvojini, ki ji je jemala zrak. Nika pa jo z naivnim upanjem vpraša, ali lahko vsaj danes ostane z nami na čaju. Tjaša se nasmehne: »Saj bi, ampak… Saj veš, kako je.«
Vse razen Nike vemo, kako je. In ko smo jo enkrat vprašale, zakaj ni več v službi, je rekla tisto mehko laž, ki jo ženske uporabljamo, ko v resnici nismo več lastne: »Sva se tako odločila … Zdaj je bolje, da sem doma.«
Sonja je pogledala stran. Samo starejše ženske znajo na obraz napisati tiho: jaz to poznam.
Njegova kontrola visi povsod nad njo kot dim. Ko telefon zazvoni, še preden ga dvigne, že reče: »Se javim res na hitro – da bo mir.« Ta mir ni mir. Je samo tišina, ki se zgodi, ko izgubiš svoj glas.
Me izmenjamo pogled, tisti kratek in tih dogovor med ženskami: ne bomo pritiskale, ne bomo spraševale preveč, mi bomo samo tu.
Program Psihosocialne pomoči ženskam, žrtvam nasilja
Nudi brezplačna individualna svetovanja v živo ali na daljavo (telefon, e-pošta), informiranje, izdelava osebnih varnostni načrtov pomoči, zagovorništvo, skupinska podpora, brezplačne delavnice, predavanja in ozaveščanje o nasilju nad ženskami.
Kontakt: 040 359 909 · zenska@svetovalnica.org
Program Krizni center
Krizni center na tajni lokaciji v Ljubljani deluje 24 ur na dan, vse dni v letu. Omogoča takojšen sprejem žensk in otrok v varno namestitev, svetovalne razgovore, osnovno oskrbo, varnostni načrt ter povezovanje s policijo, CSD in sodiščem.
Kontakt (24/7): 031 233 211
- Nika
Nika je najmlajša. Sveti. Vedno prinese tisto prvo energijo, ki napolni prostor, kot svež zrak, ki ga odpreš po dolgem dnevu.
Med vadbo pogosto pokuka v telefon. Ne tako skrivaj kot Lara, ampak z upanjem, ki ga ne zna skriti.
»Mogoče je danes spet pisal,« reče. Govori o moškem s profila, ki ga še ni srečala v živo, a on jo razume kot nihče drug in ona njega pozna bolj kot marsikoga, ki ga srečuje vsak dan. On, ki jo drži budno ponoči in izgine ob sončnem vzhodu. »Z njim se počutim živo. In pravi, da sem edina, ki ga vidim takšnega kot je.« pove z rahlo rdečico na obrazu. Ko vprašamo, kdaj se bosta končno srečala, se nasmehne: »Kmalu. Resno misli.« Njene oči zasijejo kot dva majhna zaslona. In mi se nasmehnemo s tistim nežnim, previdnim nasmehom, ki ga ženske uporabljamo, kadar nočemo zlomiti nečesa, za kar slutimo, da se bo kmalu zlomilo samo.
Saj smo že vse nekoč žarele zaradi nekoga, ki ni bil to, kar je obljubljal.
Slišimo, kako jo to greje. A slišimo tudi nekaj drugega. Njen ton, ko ga v zadregi opravičuje, ko ji več dni ne odgovori: »Mogoče ima preveč dela … Mogoče ima težave … Mogoče pa samo potrebuje svoj prostor … «
Ta ton poznamo. To je ton, ki smo ga že vse nekoč imele v glasu.
Tisti četrtkov večer izvemo še nekaj. Da on večkrat izgine za več dni in da vedno nekaj potrebuje - razumevanje, opravičilo, denar. Da mu ga tu in tam tudi zares pošlje. Da ko izgine, se ona sesuje, in ko se vrne, se ji opravičuje - da je preobremenjen, a da jo pogreša.
Nika še ni nehala žareti. Ampak zdaj žari drugače. Ne kot luč, ki sveti navzven, temveč kot sveča, ki jo veter vsake toliko upihne in potem znova zaneti.

- Sonja
Sonja je zadnja v vrsti. Najstarejša. Najbolj tiha. Vedno pride zadnja, v tihih barvah, kot da bi se želela zliti s prostorom. Ko slači jakno, jo slači počasi, kot bi morala najprej odložiti težo dneva. Ko dihamo skupaj, diha počasneje. Ko izdihnemo, izdiha več kot mi. Ne govori veliko. A ko spregovori, vse utihnemo. »Najbolj naporno je dihati, ko ti ljudje leta govorijo, da pretiravaš,« reče en četrtkov večer, medtem ko si obuvamo superge. Potem utihne in pogleda v tla, kot bi se bala, da bo njen izdih preveč glasen. Nato doda: »Sčasoma začneš res verjeti, da pretiravaš.«
Nobena ne odgovori in nobena ne vpraša. Ker ženske včasih ne potrebujemo razlage. Potrebujemo samo prostor, kjer se stavek lahko spusti med nas in tam samo obstane.
Sosedje pravijo, da ima mirnega moža. Ne vedo za razbite skodelice, ki so padle z omare. Ne vedo za kričanje, ki je izbrisalo njen glas. Tisti četrtkov večer je tiho rekla: »Ni me udaril … Dokler nisem rekla, da bom odšla.«
Ko sedimo na čaju ob oknu, Sonja vedno sede malo stran, kot da bi nas hotela pustiti govoriti prve.
A ko spregovori Tjaša, se Sonja nagne naprej. Ko se oglasi Lara, Sonja položi dlani skupaj in ko Nika reče, da je on ljubezen njenega življenja, Sonja samo počasi izdihne. Ni sodbe. Ni moraliziranja. Samo ta tiha, stara ženska potrpežljivost, ki jo lahko imaš samo, če si preživela več kot si kdaj povedala.
V njenem pogledu je nekaj, kar nas hkrati boli, a zdravi hkrati: tiha moč ženske, ki je preživela vse, kar jo je poskušalo zlomiti.
PREBERITE ŠE -> Dnevi so bili polni strahu in težkih rok na mojem malem telesu (ganljiva zgodba o upanju)
- Potem sem tu še jaz …
Ne opazovalka, ampak nekdo, ki je nekoč sedel na večini teh stolov. Dolga leta sem bila preveč ali premalo.
Preveč občutljiva.
Premalo hvaležna.
Prehitro prizadeta.
Preveč zahtevna.
Ne dovolj dobra.
Vsak njegov izbruh je bil moja krivda. Vsaka solza moj problem. Da sem kriva, če ga je nekaj zmotilo. Da je moja krivda, ker sem vedno nekako “narobe”. Besede so postajale ostrine, dotiki ukazi. Rekla sem si, da ni nasilje, ker ni dvignil roke.
Pa vendar …
Vzel mi je ključe od avta, da ne bi odšla. Zamahnil s pestjo ob zid, ne vame. Stal je pred vrati, ko sem hotela ven. Povzročal je prepire, ki so trajali ure, potem pa mi je v opravičilo kupil rože. Prepričal me je, da so vse moje prijateljice “strupene”. Povedal, da me nihče drug ne bo imel tako rad kot on. Mučil me je s tišino, ko ni bilo po njegovo, in grozil, da bo naredil konec, če ga zapustim.
In ko sem rekla ne … me ni slišal. Rekla sem si, da ne gre za nasilje, vse dokler ni dvignil roke.
A vse to je bilo nasilje. Ne samo zato, ker je nekdo nekoč dvignil roko, temveč tudi zato, ker je dvignil nadzor, ker je dvignil glas in ker je dvignil meje, dokler nisem več imela svojih.
Predno sem ga končno zapustila, sem spala zaklenjena v kopalnici. Potem sem se leta učila dihati brez opravičila in gledati v ogledalo brez sramu in hkrati upati, da bom enkrat več kot le izkušnja.

Nasilje ima tisoč obrazov. In ni vedno udarec ali modrica
Zato se vsak četrtek zbiramo
Na videz navadne ženske, z navadnimi življenji. A vse nosimo isto barvo bolečine, le z različnimi glasovi in stavki, ki razpadajo v notranjosti kot počasni udarci: »Pretiravaš. Saj ni nič takega. Spet si ga izzivala. Saj ni tako hudo. Saj ni dvignil roke. Dober človek je, samo prehitre jeze.«
Nasilje ima tisoč obrazov. In ni vedno udarec ali modrica.
Včasih je vprašanje, kam greš in zakaj.
Včasih je pogled, ki te zmanjša.
Včasih stavek: »Pretiravaš.«
Včasih tišina, ki traja dovolj dolgo, da začneš dvomiti vase, včasih pa tišina, ki jo spuščaš, da ne bi koga razjezila.
Včasih je to tudi glas v tebi, ki te uči, da molčiš ali glas v tebi, ki ti šepeta, da si nevredna.
Včasih misel, da je to, kar doživljaš, normalno, včasih pa je to tudi pogled v ogledalu, ko ne veš več, kdo si.
In na koncu …
Ko se tako ob četrtkih razhajamo, gledam njihove hrbte, ki izginjajo v večer. Vsaka s svojo zgodbo, ki je pretežka, da bi jo nosila sama. Ena se bo spet naredila manjšo, kot je v resnici. Druga bo preživela večer brez besed. Tretja bo čakala na sporočilo. Četrta bo dihala v temnem stanovanju. In jaz … jaz bom hvaležna, da smo našle druga drugo.
Če bi kdo rekel, da pogum nosi meč in oklep, bi se motil.
Pogum nosi brisačo za telovadbo, preveliko torbo, razmršene lase in prijateljico, ki te drži za roko, ko prvič rečeš: to ni ljubezen.
Kaj narediti, ko vidimo, da je prijateljica v nasilnem odnosu?
Nežno odprite temo
Primer: “V zadnjem času si videti obremenjena. Želim, da veš, da sem tu. Se doma počutiš varno?”
Verjemite in potrdite
Stavki, ki pomagajo: “Verjamem ti.” “Nisi kriva.” “Nobena oblika nasilja ni sprejemljiva.”
Poimenujte nasilje brez obsojanja
“To, da ti preverja telefon in ti omejuje stike, je oblika nasilja.”
Preverite trenutno varnost; tudi otrok
Hitri “tri-da” pregled: Ali so vpleteni otroci? Ali je kdo poškodovan? Ali grozi nasilje ali poseduje orožje?
Če je kateri odgovor “da”, razmisli o takojšnjih varnostnih ukrepih na policijo, kjer lahko podaš tudi anonimno prijavo na policijo 080 12 00.
Ne prevzemaj odločitev, bodite ob njej
Namesto “Moraš ga zapustiti”, raje: “Rada bi, da imaš čim več možnosti in varnosti. Greva skupaj pogledat, kaj je mogoče?”
Ponudite konkretno pomoč
Varna torba, ki vsebuje kopije dokumentov, zdravila, gotovino, rezervni ključi na varnem mestu pri tebi,
Varno geslo ali kodna beseda (npr. “Rada imam čaj” = pokliči 113 in pridi po mene),
Pokličite ob dogovorjenih urah; če se ne javi, sprožiš prej dogovorjen načrt.
Fotografije modric z datumom, posnetki zaslona groženj, dnevnik incidentov; kopije hrani pri sebi/na oblaku izven skupnih naprav.
Varnost na prvem mestu
Če slišiš ali vidiš nasilje ali grožnje: pokliči 113 ali 112.
Ne soočite se s storilcem, ne posredujte fizično
Odprite temo mirno in na samem. Preverite s prijateljico, ali je varno, da zdaj o tem govori.
Poimenujte brez obsojanja. “Opazim, da si pogosto napeta. Verjamem ti. Nisi kriva. Tu sem.” “Si doma varna? Lahko govoriva brez da kdo posluša ali gledata telefon?”
Ponudite majhne korake pomoči; skupaj lahko shranita kontakte pomoči
Krizni center 031 233 211 za takojšen umik na varno, deluje tudi sredi noči
113 - policija za možen ukrep prepovedi približevanja, ki ga policija lahko izreče takoj za 48 ur in se lahko podaljša na sodišču.
Ponudite spremstvo k zdravniku ali na policijo.
Kaj storiti, ko prijateljica pomoč zavrne ali zanika
Ohranite most, ne zgradi zidu. Kratka javljanja pomenijo, da vam je mar:
“Kako si danes od 1 do 10?”
“Tukaj sem. Ni treba nič danes. Ko boš želela, gremo korak po korak.”
Ne tekmuj z zanikanjem, zrcali občutke:
“Ko praviš, da razbija stvari, se sliši zastrašujoče. Želim, da si varna.”
Informirajte jo z informacijami o službah pomoči, pokličite na nevladno organizacijo v njenem imenu z njenim privoljenjem. Ostanite ob njej tudi, če se ne odloči tako, kot ste želeli.
Če so ogroženi otroci: prijava CSD/policiji, tudi brez njenega soglasja, saj se otroci ranljivi in potrebujejo našo zaščito.
Najslabše, kar lahko naredimo in kaj reči namesto tega
- Ignoriranje in minimiziranje: “Saj ni tako hudo.”
Lahko rečete: “To, kar opisuješ, je resno. Hvala, da si mi zaupala.”
- Očitanje in ultimati: “Zakaj ga pa ne pustiš?” “Jaz bi takoj šla stran od njega.”
Lahko rečete: “Razumem, da je zapleteno. Ti vodiš tempo, jaz sem ob tebi.”
- Konfrontacija storilca ali ‘herojsko posredovanje’ ni zaželeno.
V nevarnosti 113. Sicer pa spremstvo do strokovnih služb (Policija, CSD, tožilstvo)
- Razkrivanje njenega pričevanja brez dovoljenja
Varujte zaupnost. Izjema: če je ogrožen otrok, prijavite na CSD ali na policijo, zaradi zaščite otroka.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.