Pogosto dobim vaša vprašanja, kaj sploh so zdravi in kakovostni partnerski odnosi. Nihče nas ni tega učil, redki od nas smo imeli priložnost odraščati v ljubečem in spoštljivem okolju, ki sta ga ustvarjala starša, ko sta si izkazovala spoštovanje, ljubezen, podporo ter znala svoje nesporazume razrešiti z umirjenim pogovorom.

Zagotovo ste nekateri takšni in verjetno vlagate v svoj odrasli partnerski odnos te vrednote, ki ste jih ponotranjili kot otrok. Večina pa nas tega ni užila in se učimo kot odrasli ljudje, običajno v težki in čustveno poškodovani partnerski vlogi.

Ugotavljam, da v prvi zvezi pogosto igramo tako, kot smo jo doživljali kot otroci v naši izvorni družini. Izberemo si partnerja ali partnerico, ki ima podobno travmatično izkušnjo iz lastne primarne družine in približno podobno »poškodovana« bolečinska jedra.

Izkustveno podobni se privlačimo, da lahko preigramo scenarij odnosa, kot ga poznamo od rojstva. Znan nam je, a se ga ne zavedamo. Z lahkoto uporabljamo obrambne mehanizme, ki smo jih oblikovali v prvih nekaj letih življenja in so bili narejeni na nezavedni ravni kot odgovor na neprijetne ali boleče razmere v domači dinamiki.

To je odziv nas kot otroka, ko smo se počutili ogrožene in prestrašene. Na naše potrebe ni bilo ustreznega podpornega odziva, zato smo se naučili potolažiti sami, iskati pozornost na nezdrav način, manipulirati, izsiljevati. Ne znamo konstruktivno in spoštljivo reševati nesoglasij, ki so v vsakem odnosu, ne le partnerskem.

Vzorci iz primarne družine

Pogosto se pripeti, da naša zaljubljenost, ki nas je peljala v zvezo s podobno čustveno poškodovano osebo, sčasoma naleti na mogočne čeri, torej vzorce in programe iz naših družin. Trčita različna svetova, in če nismo imeli zgleda pri starših, kako primerno in zdravo komunicirati, se zapletamo v boleče, psihično agresivne vzorce, takšne komunikacije pa ne moremo imenovati konstruktivna ali primerno zdrava ...