To je najhujša stvar, ki se zgodi, ko nas prevara partner, a o njej nihče ne govori

Ko govorimo o nezvestobi, se nasveti prevaranim skoraj vedno vrtijo okoli podobnih vprašanj. Je mogoče partnerju po prevari še kdaj zaupati? Kako odpustiti? Kako prepoznati opozorilne znake, da se kaj podobnega ne bi ponovilo? In kako v prihodnjem odnosu znova spustiti nekoga dovolj blizu? Veliko manj pa govorimo o vprašanju, ki človeka po izdaji lahko preganja še dolgo po koncu odnosa: Kako naj sploh še zaupam sebi, če nisem prepoznal človeka, ki sem mu zaupal bolj kot komurkoli drugemu?

Prav na to opozarja dr. Changiz Mohiyeddini, profesor vedenjske medicine in psihopatologije z Univerze v Torontu, ki za Psychology Today izpostavlja razliko med dvema ranama, ki ju lahko povzroči partnerska izdaja. Prva je očitna in o njej veliko govorimo, nanaša pa se na to, da ne moremo več zaupati osebi, ki nas je izdala. Druga, ki je veliko manj vidna, pa je pravzaprav veliko bolj boleča in se celi najdlje, a žal o njej skoraj nihče ne govori. To je rana, ki načne lastno zaupanje vase, da znamo presoditi, komu sploh lahko verjamemo. 

»Prvo poškodbo bi lahko imenovali rana zaupanja – ne morem ti zaupati –, drugo pa rana presoje – ne morem zaupati sebi, da bom vedel, komu lahko zaupam,« pravi dr. Mohiyeddini.

Pokvari se naš notranji kompas

Ko odkrijemo, da nas je nekdo, ki smo ga dobro poznali in mu zaupali, dalj časa zavajal, se ne poruši le predstava o njem. Pod vprašaj postavimo tudi lastno sposobnost presojanja ljudi. Lahko se začnemo spraševati, kako prevare nismo prej opazili, ali smo spregledali znake, ki so bili ves čas pred našim nosom, ali je bilo vse ostalo v zvezi sploh resnično, ali so bile tudi druge stvari laž. In morda najtežje vprašanje: Če smo se tako zelo zmotili glede partnerja, kako se lahko naslednjič sploh še zanesemo nase? 

Dr. Mohiyeddini dvome, ki se pojavijo po izdaji, ponazori s kompasom, ki ne kaže več pravilno. Naš notranji kompas se po partnerjevi prevari zamaje, razmagneti ter ne zmore več zanesljivo najti severa, pravi kanadski strokovnjak. Kako ga torej lahko znova umerimo? 

PREBERITE ŠE -> Svetovalnica: Prizora, ko je ležal v njej, se ne morem znebiti 

Dvomi pod vprašaj postavijo naše življenje 

Dr. Mohiyeddini za primer ponudi pretresljivo zgodbo svoje pacientke, ki je v tretjem letu zakona odkrila, da jo mož, njena ljubezen še iz srednješolskih časov, vara že več let. Razmerje je začel celo pred njuno poroko. Toda sledilo je še veliko hujše spoznanje: njegova ljubica ni bila kar neka ženska, ampak ženina mlajša sestra, za katero je prevarana pacientka po smrti njune matere tudi skrbela in jo pomagala vzgajati.

Pacientka tako z razkritjem moževe nezvestobe ni izgubila samo soproga, predstavo o svojem zakonu in prihodnost, ki si jo je zamišljala, ampak, kar je še bolj boleče, lastno sestro in posledično tudi dobršen del zgodbe o lastnem življenju, za katero je do tedaj verjela, da jo pozna. Izdala sta jo tako mož kot sestra, sesula pa se ni le njena sedanjost in prihodnost, temveč se je nenadoma spremenil tudi njen pogled na preteklost.

Po tako globoki izdaji se ljudje pogosto začnejo vračati v preteklost in jo na novo analizirati, razlaga dr. Mohiyeddini. Spomnijo se večerje pred dvema letoma. Dopusta. Nenavadnega telefonskega klica. Večera, ko je partner prišel domov pozneje. Besed, ki se jim takrat niso zdele pomembne. Preteklost poskušajo sestaviti na novo, le da jo zdaj gledajo z informacijami, ki jih takrat niso imeli. In prav tu se začne krhati zaupanje vase. 

Odpuščanje je lahko del okrevanja po prevari, vendar samo po sebi še ne pomeni, da smo znova vzpostavili zaupanje v partnerja ali še pomembneje, vase. Foto: Shutterstock

Ste bili zaslepljeni? 

Če nas prevara neznanec, lahko sklenemo, da je bil nepošten, manipulativen ali preprosto dober lažnivec. Veliko težje pa je, kadar nas mesece ali celo leta uspešno zavaja nekdo, ki ga ljubimo, z njim živimo, spimo, načrtujemo prihodnost in smo prepričani, da ga poznamo bolje kot skoraj kogarkoli drugega. Takrat se vprašanje hitro obrne navznoter: Kako tega nisem opazil/a? Kako sem lahko verjel/a njenim/njegovim besedam? Kaj sem še narobe razumel/a? Sem bil/a res tako naivn/a? 

Zato nasvet, naj prevarani človek preprosto »spet zaupa«, ni dovolj, opozarja kanadski strokovnjak psihopatologije. Prav tako ni dovolj reči, naj naslednjič posluša intuicijo ali naj bo bolj pozoren na opozorilne znake, pravi. Nekateri ljudje po izdaji celo razvijejo močno nezaupanje, kar pa ni nujno znak zagrenjenosti, ampak povsem logičen obrambni mehanizem uma, razlaga dr. Mohiyeddini, ki pojasni, da se na ta način naši možgani poskušajo zaščititi pred ponovno prevaro in razočaranjem. 

Težava pa nastane, ko se ta obrambni mehanizem preveč okrepi. Takrat lahko začnemo nevarnost videti tudi tam, kjer je ni. Prijaznost se nam zdi sumljiva, pozen odgovor na sporočilo razumemo kot dokaz, da partner nekaj skriva, manjša nedoslednost pa postane opozorilni znak. »Naši zaščitni sistemi se lahko preveč odzovejo,« opozarja dr. Mohiyeddini. Notranji kompas se sicer spet premika, a to še ne pomeni, da že kaže v pravo smer. 

PREBERITE ŠE -> Študija razkriva, kako verjetno je, da varajoči v odnosu ponovijo nezvestobo

Odpustiti še ne pomeni znova zaupati

Prav zato je strokovnjak previden tudi pri nasvetih, da je treba po prevari odpustiti. Odpuščanje je lahko del okrevanja, vendar samo po sebi še ne pomeni, da je odnos varen ali da si je partner ponovno zaslužil naše zaupanje.

Dr. Mohiyeddini se pri tem sklicuje na raziskavo Karine Luchies in sodelavcev, ki je pokazala, da je odpuščanje imelo ugodnejši učinek takrat, ko je partner, ki je drugega prizadel, prevzel odgovornost, skušal popraviti škodo in s svojim vedenjem pokazal, da je prevarana oseba ob njem varna in cenjena. Če se njegovo ravnanje ni spremenilo, je lahko odpuščanje imelo celo nasproten učinek in načelo samospoštovanje prizadetega partnerja.

»Odpuščanje samo po sebi ni slabo, vendar ni isto kot varnost,« poudarja dr. Mohiyeddini. In prav v tem je pomembna razlika. Po prevari namreč ni dovolj, da se naučimo znova zaupati drugim. Najprej moramo ponovno vzpostaviti zaupanje vase.

Kako znova umeriti notranji kompas

To pa ne pomeni, da moramo postati odlični detektivi, ki jih ne bo mogel nikoli več nihče pretentati. Popolne gotovosti v odnosih ni in je tudi nikoli ne bo. Vsako zaupanje vključuje določeno mero tveganja. Zato cilj okrevanja po prevari ni, da bi od sebe zahtevali, da naslednjič vse pravočasno prepoznamo. Po besedah dr. Mohiyeddinija se moramo naučiti »opazovati, spraševati, preverjati in se odzvati, ne da bi za vedno ostali ujeti v sumničavosti«.

Znova zaupati sebi torej ne pomeni verjeti, da se ne bomo nikoli več zmotili. Pomeni vedeti, da lahko prisluhnemo svojim občutkom, postavimo vprašanja, kadar nas kaj zmoti, preverimo, kadar se nam nekaj ne zdi prav, in ukrepamo, kadar za to obstaja razlog.

Pomembno pa je tudi, da odgovornosti za partnerjevo prevaro ne začnemo nalagati sebi. Dejstvo, da nas je nekdo uspešno zavajal, še ne pomeni, da smo bili neumni, slepi ali nesposobni presojati ljudi. Pomeni predvsem, da se je druga oseba odločila lagati in prikrivati.

Pacientka, katere zgodbo opisuje dr. Mohiyeddini, se skoraj sedem let po razkritju prevare ne trudi več postati oseba, kakršna je bila pred izdajo. Tisti notranji kompas je pripadal svetu, za katerega je nekoč verjela, da ga pozna, nato pa je morala umeriti nov kompas in odkriti, kje je zanjo sever v tej novi realnosti. In to še zdaleč ni lahka naloga. A če želimo po prevari resnično narediti korak naprej, ni dovolj, da znova zaupamo samo drugim, ampak da po vsem, kar se je zgodilo, znova začnemo zaupati sebi.